OJ, TRIGLAV, MOJ DOM, KAKO SI KRASAN

Nedelja, 11. 9. 2022… 5:00… zvoni budilka… Yes, to je to! Gremo na Triglav! Ob 6:00 smo se zbrali na avtobusni postaji Šoštanj, polni pričakovanj pred turo na naš najvišji vrh Triglav. Približno po dveh uricah prijetne vožnje smo izstopili pri Kovinarski koči v Krmi, kjer nam je navihan, bradati oskrbnik postregel z jutranjo kavico. Bili smo veseli in takoj se je začutil ekipni duh.

Od koče smo se po makadamski cesti, ki vodi mimo pašnikov podali po dolini Krme v smeri, ki vodi proti domu Planika pod Triglavom. Pot se je začela zmerno vzpenjati skozi gozd. Gozd se je začel redčiti, pogled pa odpirati na prelepe gore okrog nas. Glasno klepetanje je kmalu zamenjalo sopihanje in prve kapljice potu. Pridno smo pridobivali na višini in kaj kmalu zagledali pravega svizca, ki pa žal ni zavijal čokolade.

Še nekaj korakov in že smo bili pri pastirski koči na planini Zgornja Krma. Tu smo si privoščili požirek ali dva in malico iz nahrbtnika. Po krajšem počitku smo zagrizli v hrib in se strmo preko Kurice povzpeli vse do Konjskega sedla. Razgledi okoli nas so bili vse veličastnejši. Do doma Planika nas je sodeč po smerni tabli ločila še ena ura. Nadaljevali smo pot v smeri doma Planika in kapljice potu so se pomešale s kapljicami dežja, ki so nas le rahlo osvežile. Zopet je posijalo sonce in koča je bila vse bližje. Pri koči pa smo bili nagrajeni s čudovito mavrico, ki je bila nižje od nas. Tega pa res ni mogoče videti pogosto. V koči smo nazdravili, se okrepčali in preostanek dneva preživeli ob prijetnem pogovoru, smehu in igranju kart, v katerih sta bila Monika in Mitja nepremagljiva.

Utrujeni in zadovoljni smo zvečer kljub zmernim zvokom smrčanja kar hitro zaspali. Prebudili smo se v hladno, jasno jutro. Pred svitom so se obrisi Triglava mogočno dvigali za kočo in ob pogledu nanj verjetno le malokdo ni začutil strahospoštovanja. Ob 6h zjutraj smo že krenili proti Triglavu. Kaj hitro je naše prenočišče bilo le še majhna koča pod nami. Z vodnikom Igorjem na čelu smo se s pomočjo jeklenic strmo vzpenjali preko malega Triglava po grebenu, vse do vrha Triglava. Verjamem, da je vsakemu od nas zapelo srce, ko je zagledal Aljažev stolp. Tisti, ki so bili prvič na Triglavu so doživeli tudi krst in dobili par krepkih po riti. Sledil je pravi fotoshooting. Saj vemo, nisi slikal – nisi bil. Sledil je previden spust proti koči na Doliču. Ko smo varno prispeli na kočo je sledil počitek, čas za kavico, pivo in kaj za pod zob. Od koče smo se po dobro ohranjeni mulatjeri ob pogledu na dolino Zadnjice najprej spustili, potem pa povzpeli do Luknje. Od Luknje smo se po melišču ob vznožju severne stene Triglava in ob strugi Triglavske Bistrice spustili do Aljaževega doma v Vratih. Tam nas je zopet čakal kombi in nas utrujene, prepotene, hvaležne in srečne odpeljal proti domu. Za nami je zares čudovita tura in na mestu je, da se posebej zahvalimo odličnim vodnikom Igorju, Juretu, Mateju in Moniki. Hvala, ker ste skrbeli za nas.

Tako, zdaj pa komaj čakam, da grem zopet na gorske poti in nekomu zapojem: »Pridi greva pod objem gora…«

 

Zapis: Jasmina Jelen

Foto:  Jasmina Jelen, Jure Grudnik

 

0 komentarjev

Komentirajte

Login

Welcome! Login in to your account

Remember me Lost your password?

Don't have account. Register

Lost Password

Register

Na naši stran uporabljamo piškotke za pravilno delovanje strani in beleženje obiskanosti strani. S strinjanjem nam dovolite uporabo piškotkov.

Zasebne nastavitve shranjene!
Nastavitve zasebnosti

Ko obiščete katero koli spletno mesto, le to lahko shranjuje ali pridobi podatke v vašem brskalniku, večinoma v obliki piškotkov. Tukaj nadzirate svoje osebne nastavitce za piškotke.

Ti piškotki so potrebni za delovanje spletnega mesta in jih ni moč onemogočiti.

Za pravilno delovanje spletne strani uporabljamo naslednje tehnične piškotke:

Zavrni vse piškotke
Dovoli vse piškotki