Vikend napoved je bila odlična, planiran je bil turno – kolesarski izlet po dolini Dragonje. Izmed šestih prijavljenih kolesarjev smo zaradi poškodbe in nepredvidljive zadržanosti ostali le trije. Situaciji primerno se je vodnik Primož odločil, da kolesarjenje po dolini Dragonje pustimo za naslednjo priliko in tako se je postavilo vprašanje, kaj sedaj? Ali sploh gremo in kam? Seveda gremo in odločitev je padla na Gorenjsko. Tja pod mogotce v lepem vremenu, katerega to leto še ni kaj prida postreglo.

Malo pred Mojstrano smo parkirali vozilo, se zavihteli na kolesa in po slikoviti gorski dolini pričeli z vrtenjem pedal. Usmerili smo se na najlepšo in najdaljšo kolesarsko pot na Gorenjskem – kolesarsko pot Jureta Robiča, ki vodi od Mojstrane pa vse do Belopeških jezer. No, tiste smo si, zaradi trenutnih razmer, prihranili za drugič, smo jo pa v Kranjski Gori po čudoviti gozdni poti mahnili v smeri Planice. V tej popularni ledeniški dolini pod Poncami smo naredili kratek postanek, nato pa smo s kolesarjenjem nadaljevali po makadamski stezi po dolini Tamar, kjer se je pred nami vseskozi nasmihal še vedno v belo odet lepotec Jalovec. Pri precej obiskanem planinskem domu v Tamarju na nadmorski višini 1.108 m smo naredili daljšo pavzo. Ob odhodu smo se spustili še do turkiznih talnih izvirov Save Dolinke – naravnega rezervata Zelenci in v nadaljevanju našega potepanja »obkolesarili« še jezero Jasna. Zaradi vse glasnejših trebuščkov smo jo popihali na odlično pico ter na naši poti »pobrali« dva »štempeljčka« za turno – kolesarsko transverzalo po Sloveniji.

Kljub temu, da nas ni bilo veliko, smo si pričarali čudovit dan s krasno krožno turo, na koncu katere se je nabralo prekolesarjenih okoli 60 km.

Zapis in foto: Andreja Štumberger