Nedelja, 2. maj. Vremenska napoved za Slovenijo. Dež. A tisti delček Slovenije, kamor smo bili tega dne namenjeni, je ponujal vsaj malo upanja. Upanja na čudovito preživet dan, po dolgem času s »starimi« planinskimi prijatelji, no sedaj tudi turno-kolesarskimi prijatelji. Devet se nas je podalo na odkrivanje slovenske Istre s kolesi. Kako zelo nam je tokrat prišla prav nova pridobitev PD Šoštanj, prikolica za kolesa, ki je tokratni izlet tehnično precej olajšala. Zaradi še vedno trajajoče epidemije smo upoštevali navodila, zato smo se z avti odpeljali v smeri Primorske. V upanju, da nas vsaj na obali ne bo »pral« dež, smo prispeli v Ankaran. Naše izhodišče. Po seznanitvi s turo in pregledom koles, smo zavihteli pedala in jo mahnili v smeri Kopra ter ob morju nadaljevali pot vse do Izole. Veter nam je dal vedeti, da kolesarjenje ne bo ravno enostavno, je pa poskrbel, da so se preteči dežni oblaki kaj kmalu razkadili in občasno dopustili, da nas je pobožalo sonce. Kolesa smo pognali v hrib in nadaljevali proti Belemu križu. Tukaj je vodnik vsekakor poskrbel, da je turno kolesarjenje dobilo svoj pomen ali bolje rečeno, na določenih mestih turno »porivanje« koles po ozkih blatnih stezah v »klanc«. Precej blatna izkušnja, ki nas je pošteno nasmejala, nagrajeni pa smo bili s prečudovitimi razgledi krasnih kotičkov naše obale. Sledil je spust in krajši postanek ob Strunjanskih solinah. Nadaljevali smo do nostalgične Fiese in nadalje prekolesarili do Tartinijevega trga v Piranu. Še nekaj vetra v »čeladah« in prispeli smo do cilja, Portoroža. Ker nam je bilo sicer naklonjeno suho vreme, toliko manj pa veter, smo jo mahnili nazaj po delu znamenite kolesarske poti Paranzana, vse do Kopra, na sladoled. Srečni za čudovit dan, ustrežljivo vreme in odlično druženje, smo se vrnili proti domu. Tam nekje med potjo je dež poskrbel, da je vsaj malo oplaknil blatna kolesa.

Prekolesarili smo nekaj več kot 40 km.

Foto in zapis: Andreja Štumberger