Zasavska Sveta gora in Roviškovec

PD 3. maj, 2024 2009

Tudi letos smo planinci praznični dan preživeli skupaj na našem izletu, saj smo se povzpeli na Zasavsko Sveto goro nad Litijo. Preko trideset se nas je zjutraj zbralo na avtobusu, ki nas je pripeljal do našega izhodišča v vasi Krače. V prijetnem vzdušju smo pot nadaljevali po dobro markirani poti proti našemu prvemu cilju, ki je bilo na sedelcu pod planinsko kočo, od koder se je večina najprej odpravila še na bližnji vrh Roviškovec, tudi Roviški vrh z 930 m višine, ki se nahaja jugovzhodno od Zasavske Svete gore.

Pot nanj je dodatno začinjena s podrtimi drevesi, tudi njegov vrh je porasel z drevesi na njem pa se nahaja klopca ter vpisna knjiga z žigom. Kljub poraščenosti nudi razgled na Kamniško - Savinjske Alpe in njihovo okolico. Po obrednem slikanju današnje najvišje osvojene točke smo se spustili proti planinskemu domu pod Zasavsko Sveto goro, ki je le streljaj nad njim. Planinski dom je žal že nekaj časa zaprt in je že začel propadati, kljub temu, da obiskovalcev baje ni nikoli manjkalo. Ob iznajdjivosti našega vodnika Filipa pa vendar nismo ostali suhih ust, pa tudi pri ravno odhajajočem župniku je uredil ogled cerkve in njene okolice. Zasavska Sveta gora ali s starejšim imenom Sveta gora nad Litijo je 852 m visok hrib, ki se nahaja na levi strani Save. Na njegovem vrhu stoji taborska cerkev posvečena Materi božji. Po asfaltirani cesti je dosegljiva iz večih strani k njej pa vodijo tudi številne romarske pešpoti. Posebnost cerkve je, da jo obdaja močno obzidje, katero je nekoč služilo za obrambo pred turškimi vpadi. Za obzidjem stoji zvonik, kateri je v času turških vpadov služil kot obrambni stolp, na njem so še danes ohranjene strelne line. Prijazni župnik nam je zaupal, da se cerkev prvič omenja že leta 1250. Cerkev je bila sprva romanska, kasneje pa gotska, in so jo leta 1704 barokizirali. V svoji bogati zgodovini je bila tako deležna veliko obnov in predelav . Spoznali smo tudi edino stalno prebivalko tega mini naselja, gospo, ki nam je prijazno razkazala tudi veliko kapelo ter zaupala veliko podrobnosti o njenem nastanku. Pot nas je dalje vodila proti Vačam. Med potjo smo si lahko ogledali domačijo, kjer je prebival najditelj znamenite Situle pred mnogimi leti. Situla (latinsko vedro) je izraz, ki se nanaša na starodavno okrašeno kovinsko (največkrat bronasto) posodo v obliki vedra ali vaze, ki je najverjetneje nastala v 5 stol. pr.n.št., odseva tradicionalne vplive sredozemskega sveta. Originalno situlo danes hrani Narodni muzej v Ljubljani, mi pa smo si ob cesti lahko ogledali povečano verzijo. V centru Vač pred cerkvijo smo pričakali avtobus, ki nas je odpeljal še do bližnjega geometričnega središča Slovenije, skrajšano GEOSS. Pred simbolom slovenstva, večstoletnega prizadevanja za obstoj in razvoj ter zakoreninjenost Slovencev na tem prostoru smo s skupinsko fotografijo zaključili uradni današnji planinsko - zgodovinsko - domoljubni izlet in se odpravili proti domu, med potjo smo se ustavili le še v znanem gostišču na Trojanah, kjer smo lahko opravili analizo vsega videnega in doživetega. Hvala vodnikoma Vladu in Filipu ter vremenu , da je vzdržalo suho do našega povratka.

Foto in zapis: Borut Zajc