Vabilo na Slavnostno prireditev ob 110. obletnici PD Šoštanj

Prireditev je poklon preteklim generacijam in seveda vsem tistim prostovoljcem in članom, ki tudi danes prispevajo k temu, da je društvo aktivno in še vedno navdušuje ljudi nad planinstvom doma in širše. Namenjeno pa je tudi druženju vseh članov društva, prijateljev PD Šoštanj in drugih občanov, ki jih planinstvo in gore navdihujejo. Zato bomo res veseli, če se vidimo v čim večjem številu. Elektronsko pošto posredujte tudi prijateljem in povabite tudi njih.

Na prireditvi bodo nastopili:

 

• slavnostna govornica Marija Štremfelj
• vrtčevska in šolska skupina PD Šoštanj
• oktet TEŠ
• citrarka Tanja Lončar

Marija Štremfelj

iz članka na Gore in Ljudje (27.09.06)

Osvojila sem štiri Evereste Mount Everest je z 8848 metri tako imenovana streha sveta. Sedmega oktobra 1990 ga je osvojila prva in edina Slovenka, ter se s tem uvrstila med 13 žensk, ki so se do tedaj uspele povzpeti na vrh. Danes je 51-letna Marija Štremfelj še vedno aktivna alpinistka, ki se udeležuje alpinističnih odprav, vodi plezalski krožek v Kranju, konce tednov in dopust pa preživlja z družino v gorah ali v kombinaciji plezanja in plavanja. Alpinizem je njen način življenja, pri Mariji Štremfelj vse vrti okoli plezanja.

Njen mož Andrej Štremfelj je leta 1979 z Nejcem Zaplotnikom osvojil Everest po jugoslovanski prvenstveni smeri (zahodnem grebenu), ki velja še danes za eno najtežjih smeri na ta vrh. Ko je enajst let pozneje iskal motivacijo, da se ponovno z veseljem vrne tja, je ženi Mariji predlagal, naj se udeleži odprave. »Zdi se mi, da mi cilji že vse življenje prihajajo naproti. Nikoli nisem razmišljala, da hočem na Everest kot alpinistka,« pove s svojo značilno skromnostjo.

Mariji Štremfelj je bilo to, da lahko postane prva Slovenka na Everestu, izziv. Zadnje leto pred odhodom je vsak dan tekla od vznožja hriba Sveti Jošt pa do vrha, ob koncu tedna je šla vsaj za en dan v gore. Vzpon na 8000 in več metrov je povezan z veliko preizkušnjami, med njimi je tudi redek zrak. »če bi te takoj z letalom postavili na vrh Everesta, umreš. Zato se mora organizem privaditi nanj. To dosežemo z aklimatizacijo oziroma hojo gor in dol ter vedno više po hribu. Ta je tedaj trajala kar tri tedne.« Ko so zadnji dan ob štirih zjutraj nadaljevali vzpon z Južnega sedla (7900 metrov), ki je tudi najvišje sedlo na svetu, je divjal pravi vihar. Kljub temu so poskusili z vzponom, da si ne bi kadar koli očitali neuspeha. Tri ure pozneje je veter ponehal in na vrhu je bilo neverjetno, navdušeno reče, kot bi podoživljala takratne trenutke. »Pripravljala sem se na veliko hujše razmere,« razloži in pove, da so vsi štirje člani odprave kar celo uro uživali na najvišji točki na Zemlji. Zaradi mraza, močnega vetra ali celo snega naredi alpinist običajno na vrhu le nekaj fotografij, se obrne in vrne v bazni tabor. »Občutek, da si nekaj naredil, se pojavi šele tam. Vrniti se s katerega koli osemtisočaka…. z vrha do baznega tabora je namreč še veliko pasti,« preudarno doda.

Katja Petrovec