POT DRVOŠEC OB CERKNIŠKEM JEZERU Z ODSEKOM ZA VARSTVO GORSKE NARAVE PD ŠOŠTANJ

PD 12. april, 2023
358
POT DRVOŠEC OB CERKNIŠKEM JEZERU Z ODSEKOM ZA VARSTVO GORSKE NARAVE PD ŠOŠTANJ

V nedeljo, 2.4.2023, se nas je 14 udeležencev ob 7:15 zbralo na Avtobusni postaji Šoštanj, kjer sem prisotne najprej moral povprašati glede kosila. Večer poprej me je namreč lastnica kmetije Tekavča ograda, gospa Veronika, prosila, da ji še pred dopoldansko mašo na cvetno nedeljo sporočim, kaj bomo jedli enotno, saj je sama za vse. Čeprav smo lahko izbirali med nedeljskim kosilom in notranjsko ''koleradno'' (kot pravijo kolerabi) enolončnico z mesom, smo se hitro zedinili (čisto po planinsko), da bomo domači gospodinji olajšali nedeljsko dopoldne in poskusili notranjsko jed. Nato smo se razvrstili v tri vozila, na Metkino prošnjo pa smo s sabo vzeli še psičko Luno (15. potnik). Prejšnji večer sta se že prijavljeni ekipi 12-ih priključila še Igor in Mitja, tako da smo navkljub 7 in 5-sedežnima avtomobiloma potrebovali dodatno vozilo. Vozniki smo bili Lučka, Igor in jaz, pot do Notranjskega regijskega parka (NRP) pa je hitro minila.

V Uncu nas je v sončnem jutru ob 8:40 pričakal prvi lokalni vodič, Jože Stražišar. Vseeno sem uvodno besedo povzel najprej sam, udeležence pozdravil na prvem letošnjem pohodu Odseka za varstvo gorske narave PD Šoštanj, jim predstavil še drugega varuha gorske narave, Lučko Tovornik, predočil potek dne z nekaterimi spremembami, nato pa nas je domačin Jože zgovorno popeljal po vasici Unec (dežela kontrabanta, bližina rapalske meje, domovanje Rudolfa Maistra na jesen življenja, dežela coprnice Uršule). Celodnevno druženje je potekalo v kombinaciji vožnje, krajših postankov s hojo in sprotno razlago oz. ogledi ter premiki do naslednje točke.

Iz Unca smo se odpeljali v krajinski park Rakov Škocjan, kjer smo si najprej ogledali ostanke cerkve sv. Kancijana iz 16. stoletja. Kot zanimivost nam je dal Jože poskusiti s tal utrgano navadno sladko koreninico iz družine praproti, ki je v davnih časih ljudem malce sladila življenje. Rakov Škocjan je 2,5 km dolga kraška dolina v osrčju Notranjske, kjer so v preteklosti vode, ki se s Cerkniškega polja in Javornikov podzemsko pretakajo proti Planinskemu polju, tu ustvarile veliko jamo. Kasneje se je strop jame na več mestih udrl in nastala je slikovita dolina, v kateri smo si ogledali in delno prehodili še Veliki naravni most, reko Rak, Tkalca jamo (v daljavi), izvir Kotliči ter Mali naravni most.

Od tu smo se odpeljali proti Cerkniškemu jezeru, ki je eno največjih presihajočih jezer v Evropi. Vsako leto se pojavi na kraškem polju, ujetem med Javorniki ter Bloško planoto in Slivnico. V suhem delu leta jezero skoraj v celoti izgine, praviloma se zadrži okoli 8 mesecev na leto. Navadno se voda razlije po površini dobrih 20 km², ko pa je vode največ, meri površina jezera okoli 26 km². Kadar je polno, je Cerkniško jezero največje v Sloveniji, ko pa je prazno, meri njegova ojezerjena površina le 0,1 km². Naš obisk je sovpadal s časom, ko je vode dovolj, čemur smo bili priča v Veliki Karlovici, ki je ena od ponorov (ob suši prazno zijajo, ob obilnih padavinah pa vodo požirajo), kjer smo si ob lepem razgledu na jezero lahko ogledali tudi vrtince, v katerih se je tu voda izgubljala v podzemni svet.

Vseskozi sem pogledoval na uro, čakalo nas je še mnogo zanimivega, a sem že opoldne moral prestavljati rezervacije, in proti nebu, vendar je vreme zaenkrat res bilo na naši strani. Jože nas je spremljal tudi po Poti Drvošec, na kateri smo uživali na dveh opazovalnicah za ptice (Kuharca in Klejni vrh), se povzpeli na 10-metrski razgledni stolp Otočec, na dvournem sprehodu ob Cerkniškem jezeru, večinoma po gozdnem grebenu, pa smo tako nekoliko pretegnili noge ob opazovanju bližnje (jezero, gozd, kali) in daljne okolice (coprniška Slivnica, Križna gora). Učna pot je označena s piktogrami ptice bobnarice (vrsta čaplje z dolgim zašiljenim kljunom in rjavo maskirno barvo), ki jim sledimo na oznakah stebričkov. Ime je dobila po starem lokalnem imenu polotoka, po katerem večinoma poteka. Pred stoletjem in več, ko še ni bilo cestnih povezav in traktorjev, je bil gozd, skozi katerega danes poteka pot, daleč naokoli najbližji vir lesa za prebivalce Dolenjega Jezera, vasi neposredno ob Cerkniškem jezeru. Les so do doma vozili s konjsko vprego, pogosto pa tudi s čolni po jezeru, kjer so doslej opazili več kot 270 različnih vrst ptic.

Žal nismo v celoti prehodili razvejene Poti Drvošec, saj smo že zamujali na kosilo, tako da smo se vrnili do avtomobilov in se za Jožetom dobrih 15 minut hitro peljali sprva po gozdni cesti, dokler nismo zaobjeli dobršen del jezera in prišli do Grahova in kmetije Tekavča ograda, kjer sta nas pričakala znanec Miro Kunstek in gospodinja Veronika. Čakala nas je sprostitev ob zelo okusni notranjski enolončnici, jabolčnem štrudlju, aperitivčku, kavi in pijači, potem pa smo se od Jožeta poslovili in v naslednji uri prisluhnili zgodam in nezgodam našega drugega lokalnega vodnika Mira. Na tej domačiji ima zbirko fotografij in starodavnih ribolovnih pripomočkov, kot tudi drugih, namenjenih za preživetje ali sprostitev na jezeru oz. ledu, kar smo si vse ogledali. V svoji pripovedi je bil zelo slikovit, hudomušen in zanimiv, zato mi je bilo nekoliko žal, da nismo uspeli z njim še na zadnji predviden sprehod po Poti izvirov, ampak že prestavljen obisk muzeja ter nakazujoče neurje so nas od tega odvrnili. Zato smo se odpeljali do bližnjega multimedijskega Centra za obiskovalce Cerkniško jezero v Dolenje Jezero, kjer smo se zadržali zadnjo uro in vsrkali glasove, filmčke in druge zapise o rastlinskem in živalskem svetu NRP. Ob izhodu se je neurje že razmahnilo, zato smo se hitro poskrili v vozila, se preko telefona domenili, da se odpeljemo naravnost domov in zaključili današnje druženje. Čeprav se nismo na vožnji domov nikjer zaustavili, da bi lahko vprašal udeležence, kako se jim je dogodek dopadel, pa je dobro vzdušje na celotni odpravi in vse zanimivosti, ki smo jih videli in slišali ta dan, govorilo samo zase in nadejam se, da bo tudi naslednji izlet našega odseka vsaj tako obiskan, zanimiv in prijeten. Hvala še enkrat Lučki in Igorju za pomoč pri vožnji.

 

Zapis in foto: Marko Milešič Šerdoner

načelnik Odseka za varstvo gorske narave PD Šoštanj

Iskanje