Ormoške lagune, Ormoško jezero in pohod po delu Ormoške planinske poti

Še pred dogovorjeno 9. uro smo tja prispeli in se pred snidenjem z obema današnjima vodnikoma ustavili na krajši pavzi za kavo, nato pa se nekaj km iz Ormoža na vstopni točki v Ormoške lagune srečali najprej s prvim vodnikom in ornitologom Luko Božičem s sodelavko, ki nas je kot član Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) izredno strokovno popeljal skozi naravni rezervat. Tukaj se nam je kot 10. član naše skupine pridružil še drugi današnji vodnik Marjan Kukovec, predsednik PD Maks Meško Ormož, ki je dan poprej, ko sva se še zadnjič pred obiskom slišala, dejal, da se nam bo pridružil že v lagunah še pred dogovorjenim popoldanskim vodenjem po delu Ormoške planinske poti.

Vsi skupaj smo se najprej sprehodili do streljaj oddaljenega Ormoškega jezera, na čigar obrežje smo se povzpeli po stopnicah in pred nami se je zazrcalilo veliko Ormoško jezero, ki je eno največjih akumulacijskih jezer v Sloveniji, katerega malo manj kot polovica površine pripada Sloveniji, preostanek Hrvaški, njegov nastanek pa je povezan s hidroelektrarno Varaždin. Na obali nam je Luka pokazal uravnalno povezavo med jezerom in bazenskim kompleksom lagun (cev z zapiralom za dotok vode v lagune, kadar se v njih potreben nivo vode zmanjša), skozi njegov teleskopski daljnogled pa smo lahko spoznali nekaj prvih pernatih prebivalcev (kormorani, rečni galebi).

Ormoške lagune, ki so naravni rezervat od 2017 in z njimi upravlja DOPPS, so 55 hektarjev veliko mokrišče antropogenega nastanka, ki leži na območju rečnega ekosistema Drave ob Ormoškem jezeru. Sestavljajo ga plitvi bazeni s trstišči in sestoji rogoza, obdaja pa ga poplavni gozd, redek ostanek mehkolesne rečne loke v Sloveniji. Mokrišče je izjemnega nacionalnega in mednarodnega pomena za številne ogrožene vrste ptic. V času selitve se redno pojavlja 30 vrst, njihovo število v selitvenem obdobju pa lahko doseže tudi več deset tisoč ptic, med katerimi so najštevilčnejši močvirski martinci in togotniki.

Območje, ki je v preteklosti delovalo kot bazen(i) za odlaganje odpadnih vod Tovarne sladkorja Ormož, je zaradi zaprtja tovarne s soglasjem nizozemskih lastnikov bilo leta 2010 v celoti podarjeno DOPPS-u, da bi območje lagun s svojo izjemno biotsko pestrostjo tudi v prihodnje ostalo v službi varstva narave. Tu se redno pojavlja vidra, svoj velik doprinos k vzdrževanju nizke vegetacije v bazenih s plitvejšo vodo pa s pašo prispevajo še vodni bivoli. Luka se je spričo naše radovednosti razgovoril o tamkajšnji flori in favni, bazenih ter pomenu mokrišča, ob pogovoru pa smo se postopoma sprehodili po gozdni ter travnati poti skozi poplavni gozd, mimo učnih tabel, bazenov, opazovalnic in se s pomočjo daljnogledov približali tako pernatim obiskovalcem tistega dne (liske, race, čopasti ponirki, ribji orel, kormorani, tukalice itd.) kot tudi še eni znamenitosti lagun, vodnim bivolom. Predvideno urno druženje se je raztegnilo skoraj do opoldneva in ob zahvaljevanju ornitologu za zanimivo in z daljnogledi podprto razlago ter ob opravičevanju za preseženi čas smo se poslovili od lagun in se z domačinom Marjanom najprej odločili, da gremo kar naprej na pohod v njegovi režiji po delu Ormoške planinske poti in šele na koncu na kosilo.

S hojo smo pričeli nekje v središču Ormoža, kjer smo opazili smerne table Ormoške poti in ponekod tudi markacije, nato pa se popolnoma prepustili Marjanovemu načrtu poti, ki nas je vodila najprej po asfaltu ven iz mesta, po nadvozu in nato po dolgi in široki zemeljski poti čez bodočo industrijsko cono. Sčasoma je pot postala prijetnejša ob pogledih na polja in vinorodne gričke in sledilo je že prvo Marjanovo presenečenje. Prispeli smo do Turistične kmetije Bogša v Litmerku, kje smo ob kapljici rujnega malce posedli, si ogledali čredo jelenov, ki jih ima gospodar ograjene in jih je s priboljški priklical bližje, na koncu pa je marsikdo od nas tudi kupil domače jelenje klobase, ki so se kasneje doma izkazale za zelo okusne.

Drugo presenečenje ni bilo daleč, saj nas je Marjan usmeril na bližnji najvišji litmerški vrh, Litmerk oz. Kogl, ki s 330 m velja za prleški Triglav. Pot nanj se vije skozi vinograd in ponekod smo še našli nekaj neodtrganih sladkih grozdnih jagod. Še nikoli pot na ''Triglav'' ni bila tako sladka. Sonce, smeh in jesenska kulisa okoliških gričkov so nas pospremili nazaj proti Ormožu, pot je šla tudi čez gozd, pa mimo Šoštaričeve kovačnice iz 1855, danes muzeja na prostem z izdatno bero kovaškega orodja, že prej še njiv soje, koruze in nazadnje sladkorne pese, nekoč daleč najbolj sejanega in donosnega pridelka v teh koncih, in nas pripeljala do poznega kosila v ormoško gostilno Prosnik ob 16. uri. Nekateri od nas so poskusili prleški zrezek, drugi raznovrstne mesne plošče, skoraj vsi pa še prleško gibanico in po uri in pol obedovanja in gostobesednega zvena dveh štajerskih dialektov, šaleškega in prleškega, smo se nasmejani in siti poslovili od Prlekije in gostoljubnega Marjana ter se ob večeru vrnili v Šaleško dolino.

Iskrena zahavala obema šoferjema, Vladki in Andreju, ornitologu Luku iz DOPPS-a in planinskemu vodniku Marjanu iz PD Maks Meško Ormož.

Marko Milešič Šerdoner

načelnik Odseka za varstvo gorske narave PD Šoštanj

Fotogalerija