KOŠUTICA NAD LJUBELJEM (1968 m)

Tokrat smo za naš izlet imeli kar tri zbirna mesta. Uradni odhod je bil iz avtobusne postaje Šoštanj, na Trojanah smo se dobili z Matejem in Tino, nato pa smo ob avtocesti na Gorenjskem pobrali še Andrejo. Zataknilo se nam je že na parkirišču na Ljubelju, kjer smo skoraj doktorirali, preden smo plačali parkirnino. Kljub jutranji uri je bilo na parkirišču kot v mravljišču, zato se nas je vseh 9 z dolgimi in hitrimi koraki (kako pa bo drugače, če spredaj hodi Vlado) takoj zakadilo proti Staremu Ljubelju. Ker smo jutranjo kavo na Voklem izpustili, smo si jo privoščili v koči na sedlu. Pasalo je. Nato pa strumno v koloni naprej proti našemu današnjemu cilju – Košutici. Skozi gozd smo se povzpeli na greben in se po njem ob lepih razgledih na vse strani povzpeli na vrh. Borut ni mogel iz svoje kože in se je med potjo pri večini planincev in planink  pozanimal, če je še daleč in če se splača do vrha. No, nekdo v društvu pač mora skrbeti za stike z javnostjo in on to na svoj način obvlada. Na vrhu smo se okrepčali, naužili lepih razgledov in naredili še obvezno skupinsko fotografijo. Na glave smo poveznili čelade in se previdno podali v smeri Hajnževega sedla. Ko smo premagali vse jeklenice in gruščnat teren, smo začeli uživati tudi v bogatem raznoraznem gorskem cvetju, ki se je bohotilo na travnatih zaplatah ali v skalovju. Kač tokrat nismo srečali. Že na vrhu smo planirali, kaj vse si bomo naročili v koči na planini Korošica, zato se na sedlu nismo predolgo zadržali. S hitrimi koraki smo se spustili do planine in pri ugotovili, da smo prepozni. Vse tadobre jedi so nam pojedli drugi in tudi pri pijači ni bilo več veliko izbire. No, vseeno je bilo prijetno. Po graničarski in lovski poti smo se spustili do zadnjega ovinka na cesti pod Ljubeljem. Na parkirišču smo ugotovili, da je za nami lepa tura, da smo bili dobra ekipa in da je bilo enostavno zelo »FAJN«. 

Zapis: Andreja Konovšek Jalen

Foto: Borut Zajc