JALOVEC

PD 11. avgust, 2023 1975

Jalovec, 2645 m visoka gora v Julijskih Alpah, je šesti najvišji vrh v Sloveniji. Jalovec velja za veličasten vzpon, saj se ga drži sloves kralja slovenskih gora. Znan je po svojih zahtevnih poteh, ki se vse na vrhu končajo s prečudovitimi panoramskimi razgledi na naše Julijske Alpe.
Naša dvodnevna tura se je pričela v soboto 15. 7. 2023, v zgodnjih jutranjih urah. Zbrali smo se na AP Šoštanj ter odrinili na pot ob 4. uri zjutraj. Bili smo kar številčna in raznolika družba. 12 nas je bilo članov PD Šoštanj, prudružili so se nam še mlajši člani PGD Zibika, 4 fantje in eno dekle. Res prijetna družba.

Med vožnjo se je pred nami odpiral nov dan, ki nas je nagradil s soncem in jasnim nebom. Dan je res obetal, ne samo z lepim sončnim vremenom, pač pa tudi z visokimi temperaturami.

Polni dobre in pozitivne energije smo po dveh urah vožnje prispeli do naše izhodiščne točke, do Planice, kjer se začne dolina Tamar. Na začetku poti so vodniki preverili našo obvezno opremo, čelado ter samovarovalni komplet. Ob pričetku nas je pozdravila naša mlada vodnica Monika Tajnik, ki nam je podala kratek opis ture ter nam zaželela varen korak in lepo turo. Pot smo pričeli skozi dolino Tamar do Doma v Tamarju. Na pobočju Ponc smo lahko ob poti na desni strani opazili lep slap Nadiža. Nadaljevali smo do razpotja, kjer smo se usmerili proti Jalovcu. Pot je potekala najprej po gozdu, nato smo nadaljevali čez melišče, kjer smo pazili na vsak korak. Nadaljevali smo v smeri Jalovškega Ozebnika ter nato zavili desno proti Kotovemu sedlu, kjer se je pot začela strmo vzpenjati. Malo naprej od Kotovega sedla smo si privoščili krajši počitek in čas za prvo malico. Sonce je bilo visoko, kakor tudi temperature. S tem je postajala naša tura še toliko bolj zahtevna. Vodniki so nas na vsakem koraku opominjali na zadostno hidracijo, vnos prehranskih dodatkov ter mineralov. Spremljali so vsakega posameznika ter mu po potrebi pomagali. Po malici in krajšem počitku nas je čakala zelo zahtevna pot. Po navodilih glavne vodnice Monike smo si nadeli čelade, pasove in samovarovalne komplete. Hodili smo po poti, ki se je začel strmo vzpenjati. Pot je postajala čedalje bolj izpostavljena, saj smo imeli na svoji desni strani globok prepad. Svoj pohod smo kljub zahtevnosti nadaljevali zbrano, varno in previdno ter tako prispeli do vrha Jalovca. Ponosni smo osvojili vrh, ki se zasluženo imenuje kralj gora. Na vrhu je sledil čas za počitek, malico, fotografiranje ter vpise v planinske knjižice. Nato je sledil spust proti Zavetišču pod Špičkom. Tako kot vzpon, je tudi spust od nas zahteval izredno zbranost in previdnost. Pot se je strmo spuščala navzdol. Na poti je bilo nekaj klinov ter polno majhnih skalnatih poličk. Zahteven spust nam je vzel 3 ure. Vsi veseli in vidno utrujeni smo ob 19. uri zvečer prispeli do Zavetišča pod Špičkom. Tako se je današnja tura po 12 urah hoje zaključila. Sledil je nočni počitek in nastanitev.
Naslednji dan je bila nedelja, 16. 7. 2023. Prebudili smo se v prekrasen sončen dan brez oblačka. Dan je obetal lep pohod in spust proti Vršiču. Po jutranji kavici, čaju, smo se odpravili na pot. Pot od Zavetišča pod Špičkom do Vršiča je lepa in zelo razgledna. Najprej smo hodili po lepi gozdni poti, ki se je bolj prijazno spuščala vse do Vršiča, na katerega pa smo se morali na koncu tudi malo vzpeti.

Na Vršiču so se vodniki odpravili po naš prevoz, ki je bil v Tamarju. Ostali pohodniki z enim vodnikom smo se odpravili naprej dol proti Koči na Gozdu, kjer smo se počakali. Vzeli smo si daljši čas za počitek, se okrepčali in osvežili.

Ker dneva še ni bilo konec, smo se na poti ustavili še ob jezeru Jasna, kjer smo se osvežili in zaplavali.

Tako osveženi, zadovoljni smo zaključili dvodnevno turo in se odpravili proti domu.

Lahko si priznamo, da je bil vzpon na Jalovec eden izmed najbolj napornih in zahtevnih. A vendarle, osvojiti tako goro ni kar tako. Vsekakor je Jalovec ena izmed najlepših gora v Sloveniji.
Za zaključek bi se želela v imenu vseh udeležencev zahvaliti PD Šoštanj za vso organizacijo, odlično in vrhunsko vodenje ter vso podporo med samim pohodom na tako zahtevni turi.
Vso pohvalo si zaslužijo naši vodniki, Igor Rezman, Matej Kortnik, Igor Kučiš ter Monika Tajnik. Res smo jim hvaležni, da so nas varno pripeljali gor in dol. Še posebno pohvalo si zasluži naša mlada vodnica Monika, ki je vodila dvodnevno turo, nas motivirala, se zavzemala za vsak varen korak in dober oprijem.

Hvala vam iz vsega srca