Intervju: Matej Kortnik, predsednik PD Šoštanj (Cilj je pot)

Z dovoljenjem urednika LISTa, revije za kulturna in druga vprašanja občine Šoštanj in širše, Petra Rezmana, poobjavljamo intervju s predsednikom PD Šoštanj, Matejem Kortnikom, ki je bil objavljen v januarski številki. Avtorica intervjuje je Milojka Bačovnik Komprej. Avtorica fotografij: Amadeja Komprej.

CILJ JE POT

Intervju: Matej Kortnik, predsednik PD Šoštanj

Matej Kortnik je bil leta 2013 izvoljen za predsednika Planinskega društva Šoštanj. Društvo, ki letos praznuje 110 letnico vodi z vso odgovornostjo in predanostjo, saj je član te skupine že dolga leta. Preko društva in tudi sicer se je kalil na številnih slovenskih vrhovih pa tudi čez mejo ga je zvabilo. Ves čas se je tudi izobraževal in dosegel tako pri tabornikih, kot pri planincih velik napredek. Že iz osnovnošolskih let je namreč tudi član družine tabornikov, svoj način življenja pa ohranja tudi skozi svojo družino. Ljudje, kot je Matej Kortnik vedo, kaj pomeni narava, kako z njo ravnati, jo spoštovati in ohranjati za sobivanje. V toplem in korektnem odnosu se trudi biti tudi do ljudi s katerimi deli življenje. Otroštvo si preživljal na vasi, v okolju, ki je dopuščalo mnogo možnosti gibanja v naravi. Meniš, da ljubezen do narave »zraste« v okolju ali je prirojena?

 
Mojo ljubezen do narave so gradile vse male odločitve o tem, kaj je prav oz. dobro za okolje, vsi lepi občutki, ki sem jih doživel v okolici doma in različna kmečka opravila, ki sem jih kot otrok pomagal opravljati staršem in sosedom. Življenje na vasi lahko pomaga, da prave stvari prej vidiš. Kot otrok sem res veliko časa preživel v igri zunaj na travnikih, gozdovih, potokih. Počeli smo vse mogoče, nikoli pa nič takega, s čimer bi uničevali stvari oz. okolje.

 

Tudi Šoštanj, kamor si zahajal v osnovno šolo, dopušča veliko neposrednega stika z naravo. Kaj si imel najraje v šoli?

Šoštanj ima seveda kljub degradiranemu okolju zaradi industrije lepo okolico. Tudi mesto ima še vedno nek sijaj in lepoto, kljub propadanju stavb, ki so bile še v moji mladosti lepe. Iz prvih let osnovne šole mi je najbolj ostalo v spominu otroško igrišče za šolo, kjer smo se v prostem času igrali vse mogoče. Tudi okolica igrišča je bila takrat še zelo lepa. Na severni strani igrišča so bili vrtovi Mayerjeve vile, na južni strani vrtovi Šoštanjčanov, na vzhodni strani pa je bilo Cankarjevo naselje, v tistem času bolj živahno, kot je danes.

Zelo so mi ostali v spominu tudi skupni šolski zaključni izleti ob koncu leta. Po navadi smo šli na Sleme, kjer nam je kuhar Leon spekel čevapčiče za kosilo, mi pa smo se igrali in raziskovali bližnjo okolico. V tretjem razredu nas je razrednik g. Toplak peljal tudi na vrh Uršlje gore, kar je bil moj prvi vzpon na kakšen malo višji vrh.

  

 Po osnovni šoli si izobraževanje nadaljevali na srednji šoli, kje, kateri?

Obiskoval sem Srednjo lesarsko šolo v Mariboru.

 

Lahko z nami deliš kakšne dobre spomine na vožnjo z vlakom, avtobusom ali avtoštopom?

V Maribor, kjer sem bival med tednom, smo res potovali na vse možne načine. V prvih letih največ z vlakom, kasneje pa tudi veliko na »štop«. Iz obojega pa najbolj ostane v spominu druženje z vrstniki.

 

Je bil tudi študij lepa izkušnja?

čas študija je res lepo obdobje, saj je to čas ko človek res odraste. Takrat nastanejo po navadi tudi prve odločitve, kaj boš počel v življenju, ustvarjajo se prve resne partnerske zveze. Je pa to tudi obdobje ko še ni drugih obveznosti, razen študijskih, in je na voljo ogromno prostega časa. Jaz sem svojega pretežno izkoristil za obiskovanje gora.

 

Vrnil si se v domače okolje. Ljubljana ni te »potegnila«.

Ja, tako sva se s partnerko odločila leta 2003. Sicer imam občutek, da sam nisem vezan na nobeno okolje in bi lahko živel povsod, kjer bi imeli za družino pogoje, da lahko živimo.

 

Ves čas pa sta te spremljali dve »ljubezni«. Katera je bila prva?

če imaš v mislih moje članstvo v prostovoljnih organizacijah, je bila prva seveda pripadnost šoštanjskemu rodu Pusti grad Šoštanj.

 

Kakšna je razlika med taborništvom in skavtstvom?

Taborniki so laični skavti, kar pomeni, da sicer priznavajo duhovnost, niso pa kot organizacija opredeljeni za določeno vero. Poleg tabornikov v Sloveniji delujejo še Katoliški skavti, ki pa ob vstopu v organizacijo zaprisežejo tudi »Bogu«. Obe slovenski skavtski organizaciji, Zveza tabornikov Slovenije in Združenje Slovenskih kataloških skavtinj in skavtov, sta članici mednarodnih skavtskih organizacij. Takšne delitve so tudi v tujini.

 

Ti si pri tabornikih marsikaj počel. Kaj vse?

Taborništvo sloni na metodi dela »mladi za mlade« in tako sem tudi sam najprej bil samo član, deležen v programu, kasneje vodnik in nazadnje vodja akcij in posameznih programov. Že kot vodnik sem bil eden glavnih promotorjev hoje v rodu.

 

Misliš, da je taborniško življenje samo dogodivščina ali človeku da kaj več?

Progam temelji na vzgoji za življenje, hkrati pa je močno povezan z naravo. Ko kot otrok in mladostnik s sovrstniki odkrivaš, kaj si zmožen narediti sam v življenju, te to v pozitivnem smislu zaznamuje za celo življenje.

 

Kaj bi svetoval mladim v zvezi s taborništvom?

Veselite se vsakega trenutka, skupnih dogodivščin in tega, da ste pripadniki organizacije. Vsako pridobljeno znanje bogati človeka.

 

Še greš kdaj v Ribno?

Ja še grem. Šest let nazaj smo z družino štiri dni preživeli na taborjenju in od takrat gremo v Ribno za nekaj dni vsako leto. Otroka pa zadnja leta preživita tam celo taborjenje.

 

Skoraj vzporedno s taborništvom je prišla ljubezen do hribov, ali kar gora?

Planinstvo je tista druga dejavnost, ki me je res pritegnila, kar sama od sebe. Z vsakim vzponom bolj.

 

Kdo te je navdušil?

Najbolj so me navduševale gore same po sebi. Vsi vzponi, od prvomajskih s starši na Goro Oljko, že omenjenega z razrednikom v tretjem razredu na Uršljo goro, pa do prvega dva tisočaka Mala Tičarica skupaj s taborniki v šestem razredu, so me navduševali in po vsakem vzponu sem si želel še kakšnega. Ob koncu osnovne šole sem začel veliko hoditi v gore s sosedom Marjanom Krumpačnikom, ki sem mu res hvaležen, da me je tolikokrat vzel s sabo. Z njegovimi sodelavci sem leta 1991 tudi prvič osvojil Triglav. To so res lepi spomini. Kasneje sem veliko zahajal v hribe s sorodnikom Robijem Preložnikom, ki je že imel več izkušenj z visokogorjem, predvsem s Kamniško Savinjskimi Alpami in sva skupaj naredila kar nekaj vzponov.

Kar se tiče mojega sodelovanja s PD Šoštanj in organiziranim planinstvom, je zanj kriv sošolec iz osnovne šole Bojan Rotovnik. Leta 1992 se je udeležil tečaja za mladinske planinske vodnike v Bavšici in je za ta isti tečaj navdušil še mene.

  

Se spomniš svojega prvega večjega vzpona?

Zanimiv je spomin na moj prvi obisk gora, ki sem ga opravil s svojo družino in sorodniki, ko mi je bilo pet let. Načrt izleta je bil, da se z avtobusom odpeljemo najprej do Mozirja in potem naprej v Žekovec, od tam pa z gondolo na Mozirske planine, kjer naj bi na Mozirski koči pojedli kosilo in se vrnili z isto logistiko nazaj domov. Zapletlo se je že v Mozirju, ko ni bilo avtobusne povezave v Žekovec in smo šli tja pač peš. Ko smo prišli v Žekovec, smo lahko opazovali, kako se nam je gondola odpeljala pred nosom. Ker je bil letni čas je bilo do naslednje gondolske vožnje potrebno počakati dve uri, in ker si v tem času že skoraj na koči smo šli peš. Po kosilu na Mozirski koči se je moj oče domislil, da do Smrekovca ni prav daleč, prav tako pa ne od tam v Florjan. Sledilo je pregovarjanje, kdo je za in kdo ne, na koncu pa je obveljala očetova in smo šli peš še do Koče na Smrekovcu in potem do avtobusne postaje pri »Puharskem mostu«, od koder smo se na koncu peljali slabe tri kilometre do doma. če ne bi bila mama jezna na očeta zaradi tako dolge ture, bi verjetno vso pot opravil čisto sam. Tako pa je tam nekje pri Florjanski cerkvi mama zahtevala , da me oče nese, ker so se mi menda noge pošteno zapletale.

 

Kdaj si se včlanil v društvo v Šoštanju?

Tega pa ne vem čisto točno. Na žalost sem izgubil svojo prvo člansko izkaznico, ki mi jo je priskrbela mama, ki je delala v TEš-u, tam pa je članarino vrsto let pridno pobiral dolgoletni član našega društva Vinko Pejovnik. Je pa bilo to v osnovni šoli.

 

Zakaj pravzaprav članstvo? A ni lepše v biti hribih sam?

Tukaj se najprej spomnim besed našega velikega poeta in domoljuba Simona Gregorčiča in njegove pesmi »Sam« katera prva dva verza pravita: »Gorjé mu, ki v nesreči biva sam! A srečen ní, kdor srečo vžíva sam!« In tudi v duhu teh verzov vidim smisel povezovanja v skupno dobro nekoč in danes. Organizirano povezovanje v planinstvu je doprineslo k številnim uspehom dejavnosti, ki so vidni doma in v tujini, kjer so se Slovenski alpinisti vidno zapisali v zgodovino. Planinstvo je zagotovo dejavnost na katero so lahko ponosni vsi Slovenci ne glede na to ali hodijo v gore ali ne. In članstvo v Planinskih društvih je velika podpora dejavnosti.

 

Koliko vas je članov v šoštanjskem društvu?

V letu 2013 nas je bilo 375 članov.

 

Kako ste formirani?

Planinsko društvo Šoštanj deluje v skladu z Zakonom o društvih in statutom Planinske zveze Slovenije, katere član smo. Glavno besedo imajo člani društva, ki odločajo o delu društva na rednih letnih občnih zborih društva. Med občnimi zbori pa vodijo društvo Upravni odbor društva in predsednik, njihovo delo pa nadzira Nadzorni odbor. Za morebitna odstopanja članov od častnega kodeksa Slovenskih planincev skrbi častno razsodišče. Za lažje delo imamo še odseke in sicer markacijski, mladinski in vodniški odsek, načrtujemo pa tudi druge. Nekateri člani se dodatno povezujejo v sekcije, znotraj katerih načrtujejo aktivnosti po svojem okusu. V PD Šoštanj delujejo tri sekcije in sicer sekcija Gaberke, TT P in Zlatorog.

 

Se povezujete z drugimi društvi?

Dobro se povezujemo z lokalnimi društvi v občini Šoštanj in tudi skupaj načrtujemo nekatere aktivnosti. V Šaleški dolini se potem zelo dobro med sabo povezujemo planinska društva in že vrsto let v mesecu juliju izvedemo skupno akcijo »Skupaj varno v gore«, sodelujemo pa tudi pri drugih akcijah. Priskočimo si tudi na pomoč, če jo kdo rabi, in redno izmenjujemo nasvete v zvezi z delovanjem društev. Z ostalimi planinski društvi pa se povezujemo v okviru Planinske zveze Slovenije in Savinjskega meddruštvenega odbora Planinskih društev.

 

Kakšno je delovanje na ravni zveze?

Na ravni zveze delujemo kot njen polnopravni član na vsakoletni skupščini zveze, kjer lahko predlagamo naše ideje in odločamo skupaj z ostalimi društvi o delovanju zveze. Poleg tega se v njeno delo vključujemo preko kandidiranja naših članov v voljene funkcije zveze (trenutno je predsednik Planinske zveze Slovenije naš član Bojan Rotovnik) in dela v različnih delovnih telesih zveze.

 

Praviš, da te je za organizirano delo v društvu navdušil Bojan Rotovnik. Sta veliko hodila skupaj v hribe?

Res je. Bojan me je leta 1992 navdušil za udeležbo na tečaju za mladinske planinske vodnike v Bavšici. Od takrat dalje sva veliko poti prehodila skupaj in še vedno najdeva čas, da opraviva skupaj kakšno turo, še več pa je tistih ki jih opravita skupaj Bojanova in moja družina, kar naju še bolj veseli.

 

Si se pa tudi izobraževal?

Leta 1993 sem opravil tečaj za mladinskega planinskega vodnika PZS za lažje kopne poti. Tri leta kasneje sem opravil še tečaj za vodnika za zahtevne in zelo zahteven poti v kopnih razmerah in leta 1998 še tečaj za vodnika za lahke zimske poti. Izobraževal sem se tudi na področju planinske orientacije in tako sem leta 2004 pridobil naziv Vaditelj orientacije. Drugače pa se vodniki PZS redno udeležujemo licenčnih usposabljanj.

 

Kako je biti vodnik?

To je zahtevno in odgovorno delo, ki ga je potrebno opraviti z maksimalno zbranostjo in preudarnostjo. Samo delo v našem društvu zajema  poleg vodenja na izletu še organizacijo prevoza, informiranje članov o izletu ter vsebinsko in finančno poročilo z izleta. Za prostovoljca kar veliko zadolžitev. Nagrada za vodnika je zadovoljstvo udeležencev izletov in rast v smislu pridobivanja planinskega znanja in izkušenj na številnih izletih. Sam najraje vodim otroke, ki znajo iskreno pokazati, kdaj so zadovoljni in kdaj ne.

 

Kakšna izkušnja z neizkušenimi planinci?

Nobene negativne. Spomnim se samo tistih smešnih, ko smo bolj izkušeni planinci koga malce potegnili za nos. Npr. o možnosti tuširanja na kakšni planinski koči v visokogorju, ali o bifeju na kakšnem vrhu, ali pa smo komu podtaknili kakšen manjši kamen v nahrbtnik in podobno.

 

Kakšna je razlika med hojo v hribe in gore. Mislim na opremo, pripravljenost...

če imaš v mislih geografsko delitev vzpetin glede na višino, je v Sloveniji potrebno biti previden, saj višina vzpetine še ne pomeni, kakšna je težavnost vzpona in kakšno opremo pri tem potrebujemo. Pri nas je kar nekaj hribov, na katere je speljana kar zahtevna pot in veliko gora, na katere so speljane enostavne poti. Za vsak vzpon je potrebno skrbno načrtovati pot in potrebno opremo. Kdor ni vešč samostojnega gibanja na planinskih poteh (npr. orientiranje v naravi, tehnike gibanja po zahtevnem terenu) naj prve vzpone opravi z izkušenejšimi planinci, se pridruži planinskim društvom na vodenih izletih ali pa najprej poizkusi svoje znanje na poteh, kjer je veliko drugih obiskovalcev, ki mu bodo znali pomagati ob težavah.

 
So ti v Sloveniji vse gore ljube, ali imaš kakšno posebno?

V Sloveniji imamo res veliko srečo, kar se tiče gorskih ciljev in malo je tistih planincev, ki so osvojili večino naših vršacev. Tudi sam se med tistimi, ki mu manjka kar veliko osvojenih vrhov, tako da mi ciljev ne manjka. V okolici Šoštanja grem zelo rad na Lom in Smrekovec.

 

Si v hribih spoznal tudi svojo življenjsko sopotnico?

S Tino sva se sicer spoznala v dolini, ampak vzrok so bili pa hribi.

 

Dva otroka, ki ju imata s Tino sta najbrž malo znižala višine kamor skupaj zahajate?

Prva leta seveda. Več nama je pomenilo, da se skupaj z otroci potikamo po dolinah in manjših vzpetinah. Sedaj, ko sta otroka večja (7 in 10 let), se lahko odpravimo že kam višje. V Sloveniji je obisk gora z otroki zelo udoben, saj imamo obilo planinskih postojank, na katerih lahko prespimo in namesto da vzpon opravimo v enem ali dveh dneh, pač podaljšamo turo v dva ali tri dni. Tako lahko poleg hoje najdemo čas tudi za igro otrok. Otroci namreč težko zberejo motivacijo za celodnevno hojo.

V društvu smo znotraj sekcije Zlatorog zelo uspešno zaživeli tudi družinsko gorništvo. S to skupino smo preživeli že sedem lepih družinskih planinskih taborov na različnih lokacijah v Sloveniji in vsako prvo nedeljo se skupina odpravi na krajši planinski izlet v naši okolici. V skupini so otroci še bolj motivirani.

  

Vendar ti služba in družina dopuščajo da najdeš čas za svoje aktivnosti. Kako ti uspe?

Kar se službe tiče, sem na istem kot vsi ostali zaposleni. V družini je malce lažje, kar pa ne pomeni, da ni včasih tudi slabe volje. Uspe nam s kompromisi, tako kot vedno v življenju.

 

Kot član planinskega društva Šoštanj si v društvu že marsikaj počel, skozi katere funkcije si se kalil?

Opravljal sem delo načelnika vodniškega in mladinskega odseka, voljenega člana v upravnem odboru in podpredsednik društva.

 

V letu 2013 si prevzel predsedniško mesto v društvu. Je bila odločitev težka?

Težka predvsem v smislu, kako bom uspel uskladiti vse obveznosti. Ko so me nekateri člani društva, ki jim zelo zaupam, podprli v smislu, da so tudi sami prevzeli določene funkcije v društvu, je bila odločitev lažja. V tej sestavi smo res dobra ekipa, vsak prevzema določene obveznosti in je res lažje.

 

Si članom predstavil kakšen poseben plan?

Društvo ima že vrsto let pester in zelo bogat program, ki ga vsako leto v drugi polovici leta sestavimo po odsekih in sekcijah. V mandatnem obdobju, ki ga vodim, je seveda tudi obletnica društva, ki jo je potrebno obeležiti. Želimo si razširiti tudi svoj razpon planinskih dejavnosti in sicer so v načrtu novi odseki. Že vrsto let imamo željo, da bi imeli društvene prostore, do katerih bi lažje dostopali vsi člani, se pravi nekje v mestu, dostopne v vsakem trenutku. Sedaj nam občina nudi zelo dobro namestitev v

stavbi občine, za katero smo ji seveda hvaležni, vendar v njej ne najdemo prave energije. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev smo v zadnjih letih zelo slabo kupovali opremo, ki jo namenjamo svojim strokovnim kadrom in za izposojo svojim članom, tako da je želja in plan kupiti novo opremo.

Drugače pa nam želja in ciljev ne zmanjka. Seveda pa je glavna želja, da se živi in zdravi vedno vračamo iz izletov in tur nazaj domov.

 

Ti ga je že uspelo delček realizirati?

Zaključili smo leto 2013, kar se tiče programa, ki smo ga načrtovali in to dokaj uspešno. Lani je sicer, odpadlo kar nekaj izletov, pravzaprav največ v zadnjih dvajsetih letih, kar sigurno ni dobro. Krivo je bilo slabo vreme, vendar so tudi sosednja društva imela podobne težave. Akcije, ki smo jih izvedli, pa so bile zelo uspešne, dobro obiskane, tako da smo zadovoljni.

Zelo uspešno smo izpeljali tudi finančno in tehnično zelo zahtevno obnovo brvi čez potok Kramarica v Belih Vodah, uspeli obnoviti kar nekaj planinskih poti v naši oskrbi, izpeljali tri planinske tabore, strokovni kader se je udeleževal izobraževanj... Z opravljenim delom smo zadovoljni.

 

Kaj pravzaprav počne društvo kadar niste v hribih?

Kar se tiče dela strokovnega kadra (vodniki, markacisti, ...) je tukaj predvsem priprava na izvedbo akcij. Pri vodenju društva pa je delo verjetno podobno kot v ostalih organizacijah. Načrtovanje, usklajevanje, pridobivanje finančnih sredstev, promocija in sodelovanje v lokalnem in širšem prostoru. Drugače pa imamo več skupin rekreacij v zimskem času, organiziramo planinske večere, predavanja in drugo.

 

Imate v upravljanju kakšne objekte?

V upravljanju imamo devet planinskih poti v skupni dolžini cca 90 km. To je za nas kar velik zalogaj, sploh če se zavemo, da v Sloveniji nimamo sistemsko urejenega financiranja urejanja planinskih poti. Državni zbor je sicer v letu 2007 sprejel Zakon o planinskih poteh, člene, ki so govorili o financiranju, pa so z amandmaji iz zakona odstranili, tako da smo društva, ki smo skrbniki teh poti, prepuščeni lastni iznajdljivosti.

 

Slišim, da urejate potrebno dokumentacijo za ureditev poti na Pusti grad?

Res je. Pot na Pusti grad iz Šoštanja trenutno ni javna pot in poteka po privatnem zemljišču. V tem smislu je ni moč urejati brez dovoljenja lastnika in smo se zato v društvu odločili, da jo registriramo kot planinsko pot, ki bo služila dostopu do gradu in naše obhodnice Trške poti okoli Šoštanja. V ta namen smo že pridobili del ustreznih soglasij lastnikov, ostala soglasja pa še pridobivamo. Pot želimo uradno odpreti 18. maja letos. Pri urejanju poti bo pomagala tudi KS Šoštanj, na katero smo se obrnili po pomoč. KS Šoštanj je namreč tudi skrbnica zavarovane kulturne dediščine Pusti grad Šoštanj.

 

Ste za letošnje leto,ko praznuje društvo 110 let pripravili kakšen poseben plan dejavnosti?

Pripravili smo enajst prireditev, posebej namenjenih praznovanju 110 obletnice društva - 7. marca imamo svečani občni zbor društva, 29. marca pa osrednjo prireditev ob 110. obletnici društva.

 

Bo tudi kakšne posebna nagrade?

Na svečanem občnem zboru bodo seveda podeljena priznanja Planinske zveze Slovenije najzaslužnejšim članom. To je eden redkih trenutkov, ko se lahko prizadevnim članom zahvalimo za vso opravljeno delo.

 

Lahko še kaj poveš o Biltenu?

Društveni časopis Planinski popotnik letos praznuje 20 let. Izdaja časopisa vsako leto zahteva ogromno dela. Tukaj moram omeniti Andrejo Konovšek, ki kot urednica že vrsto let skrbi, da Popotnik vsako leto izide pravočasno. Prav te dni izide letošnja številka, ki se je že veselimo.

 

Kaj si želiš kot planinec - kakšen vzpon?

Da bi uspeli ohraniti naravo vsaj takšno, kot smo jo dobili mi, in da bi jo lahko na takšen način, kot jo mi uživamo sedaj, uživali tudi naši otroci, vnuki. Želim pa si seveda tudi vzponov, enako kot pred leti, in nič nisem izbirčen.

 

Kaj pa kot človek?

Miru in zdravja. Na vseh področjih.

 

Imaš kakšen moto v življenju?

če ne moreš pomagati, vsaj ne škoduj.

 

Ker sva soseda, sva se med pogovorom tikala, zahvaljujem se ti za pogovor in vse dobro še dalje.

 

Milojka Bačovnik Komprej