GREBEN LJUBELJŠČICE, TRIANGEL IN FERATA SPODNJI PLOT

Sobotno jutro, ko je zgodnje vstajanje pri meni že stalnica, pohitim na dogovorjeno mesto. Na »parkingu« pred avto zmečem opremo in čakam. Čakam na nove dogodivščine. »Hecno«, pogledujem naokoli, če še kdo čaka na isti prevoz. Verjetno ne bom poznala nikogar od udeležencev, na turo pa sem se, kot že tolikokrat poprej, prijavila zadnji trenutek. Na drugi strani »parkinga« stoji gospa v »gojzerjih« in z nahrbtnikom na ramenih prav tako pogleduje naokoli. Očitno čaka na prevoz, mogoče čakava na istega. Predstavim se ji in med nama že steče pogovor. Jožica vneto razlaga o svojih preteklih dogodivščinah s člani PD Šoštanj. No, tole bo pa zanimiva druščina, si rečem. Končno pred nama ustavi avto, zmečeva stvari v prtljažnik in že odhitimo proti Ljubelju. Očitno smo malo pozni, saj je bil »parking« pred tunelom že precej zaseden. Počakamo še ostale udeležence, nabralo se nas je za dober avto in pol, ter Anjo, ki nas pride pozdraviti in zaželi »srečno pot«.'' Za moč nam postreže z okusnimi domačimi piškoti, ki vsem teknejo.

Tokrat namesto Anje prevzame vodstvo Miha, za njim ubogljivo stopa četica planincev, zadnji na vse pazi Primož. Mahnemo jo po poti proti Koči na Ljubelju in dalje po gozdni stezi proti grebenu Ljubeljščice. Jutranje upanje, da bomo preživeli lep sončen dan z razgledi, se kmalu razblini v megli, modro nebo pa vztrajno zagrinjajo oblaki. Ko se gozd višje razredči, postane pot bolj zahtevna, sledi poplezavanje po skalnem grebenu gor in dol, vmes so v pomoč razmajane »zajle« in redki klini. Še zadnjih par metrov vzpona in »grebenčkanja« je konec na vrhu Triangla. Za kratek čas nas celo obsije sonce ter nam podari nekaj skromnih razgledov proti naslednjemu grebenu Na možeh, malo dlje pa na Stol in v daljavi na Triglav, preden jih spet zagrne megla. Po daljšem počitku in zasluženi malici se spustimo do koče na Zelenici. Vendar ture še ni konec. Za piko na »i« si Primož omislil še malo adrenalinskega plezanja. Opremljeni se podamo proti ferati Spodnji Plot in akcija se prične. Najprej odpelzamo »učno zavarovano plezalno pot« (ferato), ravno dovolj zahtevno za ogrevanje. Na vrhu si čestitamo, sledi obvezno fotografiranje za spomin, nakar se po blatni spolzki poti spustimo nazaj do koče. Ampak Miha in Primož imata v žaklju še enega asa, potrebno bo poizkusiti še drugo, »tahudo«, športno zelo zahtevno ferato. Kdo je za? Večina se raje odločila za počitek na koči, manjšina pa se nas ponovno odpravi proti steni. Ta smer nam že pri prvem klinu pokaže zobe, navpična gladka stena ter spolzka jeklenica nam dajo vetra, skob pa nikjer. Opozorila na vstopni tabli, da je rdeča varianta zelo zahtevna ferata, ni za podcenjevati. Jožica se po parih poizkusih raje odloči ponoviti levo varianto, midva z Miho pa vztrajava po težji vse do vrha. Ob tem sopiham, počivam na vsakem klinu, vmes pa po tihem preklinjam, ker me  že rahlo »navija« v mišicah. Miha me vseskozi bodril. Ko prilezeva pod zadnji navpični skok, sta Jožica in Primož že na vrhu, opazujeta naju izza vogala in se nasmihata. Še zadnji »horuk« in končno sem na vrhu! Temu se reče, kratko in sladko doživetje! Veselo razigrani se poženemo navzdol do koče, kjer ostalim hitimo razlagati, kako naporno in hkrati super fajn je bilo.

Ker megla in hlad vedno bolj zagrinja okoliške vrhove, se podamo proti izhodišču na Ljubelju, med potjo pa si izmenjujemo izkušnje preživetega dne. Kot je običaj pri planincih, turo zaključimo ob kozarčku «kratkega«, piva ali katere druge osvežilne pijače. Čeprav nam sonce in modro nebo ta dan nista naklonjena, smo vsi sklepčni, da je za nami lep in zanimiv dan, skratka tura, kot se spodobi.

Besedilo: Karmen Perme Foto: Miha Zupin, Karmen Perme, Primož Grudnik