Čistilna akcija Trške poti

Vse to naju je dodobra zadržalo, kar se je na žalost pričakovano nadaljevalo tudi ob glavni cesti Velenje - Šoštanj vse do vstopa v gozd malce naprej od Tresimirjevega studenca. Od tu je bila pot skoraj čista vse do Vrhovnika, pred katerim pa sva pod potjo pobrala nekaj odsluženih plastičnih odpadkov, tudi delno zakopanih (največji problem, ki ga vidim sam, so odvržene plastične vrečke in drugi plastični odpadki, ki sčasoma razpadejo na vedno manjše delce in povzročajo povsod po svetu nemalo težav drugim živim bitjem, ki jih zmotno zamenjajo za hrano, razpadla plastika pa je nevarna tudi zaradi vsebnosti različnih kemikalij).

Pot sva nadaljevala v smeri Pustega gradu in seveda, ker sva šla še po asfaltni cesti (po novem se Trška pot umika prej v gozd), je bilo spet ogromno smeti, saj brezvestni mimoidoči oz. mimovozeči odvržejo marsikaj v globel pod cesto (tudi veliko oblačil). Ko sva prečesavala to globel, kar terja veliko časa, truda in volje, je na plan prišla tudi malomarnost nekaterih delavcev, ki so ob sečnji ipd. za sabo brezvestno pustili embalažne odpadke malice. Veliko lepši od mnogih smeti je bil pogled na nepobrane kostanje in gobe. To sodi v gozd in ne človekova svinjarija. Na žalost se je ta zgodba po Pustem gradu na poti proti Pušniku ponovila. Na gozdni poti, ki je speljana pod človeškim bivališčem in je le nekoliko pred mini avtomobilskim odpadom (zapuščeno vozilo) na gozdni cesti, sva naletela na hrib pod tem domovanjem, ki je bil popolnoma nasmeten z vso mogočo človeško kramo (od baterijskih vložkov - baterij, preperele obutve, običajnih smeti, razpadle plastike, razbitega stekla ...). Človeka, ki ima rad naravo, spreleti srh, pobrala sva dosti smeti, še vedno jih je veliko ostalo na in pod zemljo na tem hribčku. Popolna odsotnost vesti povzročitelja/ev.

Pot naprej je bila takšna, kot se pričakuje. Malo smeti, kjer ni asfaltne ceste in naselja. Torej sva skozi cel Florjan imela kmalu spet polno vrečo, čez Metleče sva skozi gozd že potrebovala svetilko in resnično utrujena pustila zadnjo - deseto (!!!) vrečo smeti pri Falentu, ko je začelo že rahlo pršiti. Konec za danes (12 ur), še peš do avta pri Ribiški koči in na zasluženo malico v Kajuha. Naslednji dan, 6.10.2024, sva z Borutom Zajcem z avtomobilom v dobri uri odpeljala s 5-ih vmesnih točk Trške poti vseh 10 polnih vreč smeti do Vile Lučka.

Sledila je še sreda, 9.10.2024, ko sva z L. Tovornik dokončala čistilno akcijo še od Falenta do Ribiške koče in sklenila celo Trško pot. V cca. 3 urah sva pobrala še za 2 vreči smeti, največ  po spustu z Goric na odseku poti skozi mesto, kjer je parkiran avtobus (razcefrana guma, plastika, ogorki). Tik pred zaključkom poti, ki nas pripelje tudi do zaklenjenih vrat na zadnjem mestnem dvorišču, sva od stanovalca izvedela, zakaj so vrata zaklenjena (potrebna je rešitev), se malce obrnila in prispela na cilj ob Družmirskem jezeru. Na poti nazaj do avta sva pri Vili Lučka odložila še ti dve vreči smeti (skupaj se je nabralo 12 polnih vreč in sicer 2 veliki in 10 srednje velikosti).

Fotogalerija