novice aktivnosti fotogalerija gradiva povezave kontakt RSS kanali

Planinsko društvo Šoštanj deluje na področu zahodnega dela Šaleške doline že preko 110 let. V okviru društva delujejo mladinski, vodniški in markacijski odsek ter dve sekciji: Zlatorog in Gaberke. Društvo upravlja tudi dve obhodnici in sicer Trško pot okoli Šoštanja in Ravensko pot. Včlanjenih je okoli 300 planink in planincev, ki imajo možnost, da se udeležijo preko 20 izletov, pohodov, taborov in tur, ki jih društvo organizira vsako leto. Postanite oz. ostanite člani PD Šoštanj tudi vi! Obiščite društveno pisarno na Koroški cesti 13 (bivši vrtec Lučka) v uradnih urah, ki so vsak četrtek od 18h do 20h.

 
ZGODOVINA
AKTIVNOSTI 2019
ORGANIZIRANOST
SEKCIJE
ČLANARINA 2019
TRŠKA in RAVENSKA POT
Avtor: www.pzs.si
Iskanje
 
Novice v moj e-predal

prijava   odjava
Vreme






Domov > Fotogalerije
Stran:   1   2   3   4   5 
Prikaz: 1 - 30 od 132
Iskanje:  
01.05.2019, Borut Zajc
ŠTEHARNIKOV VRH - 1018 m

V naslovu imenovan hrib leži na Koroškem ,natančneje med rekama Dravo in Mežo in se po svoji dolžini razteza med Dravogradom na vzhodu in sedlom Holmec na zahodu.Na južnih pobočjih tega hriba  ležijo slovenski javnosti iz Vorančevih črtic in povesti poznane vasi Šentanel,Jamnica,Strojna in Brinova gora.Izhodišče našega pohoda so bile Ravne na Koroškem ,kjer smo po za nekatere obvezni jutranji kavici nadaljevali peš proti našemu cilju,ki ga domačini po domače imenujejo Šteharski vrh.Hodili smo po stezah in kolovozih ter ves čas opazovali sosednjo Peco ,ki je še bogato zasnežena.Med potjo smo opazovali samotne kmetije,ter goste koroške gozdove in kmalu smo se znašli na Šteharnikovem vrhu,kjer smo si na klopi odpočili ,se vpisali v vpisno knjigo ,pomalicali in nadaljevali navzdol po drugi poti proti lepo obnovljeni cerkvi Sv. Križa.Med potjo smo premagovali podrta drevesa,ter opazovali posledice moči narave.Prispeli smo do ceste proti Libeličam in kmalu uzrli Dravograjsko jezero,kjer nas je že čakal prevoz proti domu.


Lovro Kuhar - Prežihov Voranc ( 1893 - 1950 )


Prežihov Voranc se je rodil v Podgori pri Kotljah, kjer je tudi končal osnovno šolo. Ob materinih pripovedih se je oblikoval Vorančev pripovedniški dar. Ker mu oče ni dovolil, da se vpiše v gimnazijo, se je začel izobraževati sam. Leta 1919 se je zaposlil kot delavec, nato kot uradnik v jeklarni na Ravnah. Ker je aktivno deloval v ilegalni KPJ, je moral leta 1930 v emigracijo, živel je na Dunaju, v Parizu in Moskvi. Kot agent kominterne je potoval po Evropi,
zaradi komunistične dejavnosti je bil tudi večkrat zaprt. Sčasoma je
postal eden vodilnih mož (član politbiroja CK) KPJ. Po sporu z Josipom Brozom Titom se je leta 1939 ilegalno vrnil v Slovenijo in skrivaj bival v Ljubljani. Do aprila 1941, začetka druge svetovne vojne v Jugoslaviji, se je umaknil iz politike in se posvetil pisanju.


 







Slike iz italijanskega policijskega zapora (1943)



 


Po ustanovitvi OF se je ponovno aktiviral v partijskih organih in v različnih komisijah OF. V začetku leta 1943 so ga aretirali pripadniki MVAC in ga predali Italijanom. Po kapitulaciji Italije so ga Nemci odpeljali v zapor v Begunje in nato na nadaljnja zasliševanja na sedež gestapa v Berlin. Nemci so mu med zasliševanji ponudili predsedniško mesto slovenske marionetne države, ki bi jo poleg Ljubljanske pokrajine in Primorske sestavljali tudi Gorenjska in Štajerska, a je ponudbo odklonil. Nato so ga poslali v koncentracijsko taborišče Sachsenhausen in januarja 1945 v Mauthausen, od koder se je po vojni vrnil v domači kraj. Postal je tudi predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani.


 

06.04.2019, Borut Zajc
Velika Kapela (HR ) 1534 m

Velika Kapela je del gorskega masiva Kapele na Hrvaškem ,ki skupaj z Malo Kapelo povezuje Gorski kotar z Velebitom.Velika Kapela ,ki spada v Dinarsko gorovje je severo zahodni del gorskega masiva Kapele s površino okoli 2300  kvadratnih km. Razprostira se od Gorskega kotarja na zahodu do Male Kapele in Like na vzhodu od Ogulinske doline na severu do primorja ob Vinodolskem kanaku na jugu.Sestavlja jo več planin in vrhov.Bjelolasica z najvišjim vrhom Kulo (1536 m) je tudi najvišji vrh Velike Kapele. Za Veliko Kapelo so značilni pašniki,prostrani iglasti gozdovi ,ostro gorsko podnebje in pomanjkanje vode.


Naš obisk smo pričeli v mestecu Ogulin ,ki je pred stoletji imel pomembno vlogo pred vdorom Turkov proti severu danes pa je to mirno mestece severno od našega planinskega cilja Kleka.Ogledali smo si zanimiv muzej v stari utrdbi najbolj pa nas je navdušila planinska zbirka ter prispevek Hrvatov v himalaizmu v novejšem času.Sam vzpon do planinske postojanke pod Klekom ni nič posebnega sledila pa je še urica vzpona pod ostenji varovana z močno mornarsko vrvjo,kjer je to pač potrebno.Na samem vrhu smo se malo razgledali ,okrepili in skupno fotografirali nato pa po poti pristopa pohiteli proti dolini od koder smo se odpeljali do morja v kraj Novi Vinodolski,kjer smo tudi prespali .Zjutraj smo prehodili peš pot med Novim Vinodolskim in Crikvenico v zaledju imenovano ,,Put Kuša i Krša ,,  v dolžini menda kakšnih 17 km z lepimi razgledi na morje in bližnje otoke ter opazovanju flore ob poti.Žal nas je pred koncem poti zajelo deževje ,ki pa ni moglo skaziti dobrega razpoloženja poskrbelo je le še za več smeha med preoblačenjem med potjo pa tudi pred prevozom iz Crikvenice proti domu.Preživeli smo dva lepa družabna dneva v prijetni naravi,videli in doživeli marsikaj zanimivega se še malo bolj spoznali med sabo in si obljubili ,da se še srečamo ob kakšni naslednjih akcij društva.

30.03.2019, Borut Zajc
Dovžanova soteska in Udin boršt

Na letošnjem naravovarstvenem izletu smo obiskali Gorenjsko in sicer Tržič z okolico.Dovžanova soteska je geološko eno najzanimivejših območij v Sloveniji.To slikovito dolino ,ki leži 3.2 km severovzhodno od Tržiča,je tok Tržiške Bistrice vrezal globoko v osrčje Karavank in odkril najpopolnejše zaporedje kamnin iz obdobja mlajšega paleozoika starih do 300 milijonov let.Med sprehodom skozi sotesko smo spoznali fosile,kamnine ,okamnele ostanke morskih živali in rastlin. 


Nad podeželskimi rodovitnimi ravnicami med Naklom,Tržičem in Kranjem se skrivnostno in nekoliko vzvišeno dviga obsežna ledeniško -rečna terasa Udin boršt.Njegova izrazita naravna značilnost je v tem ,da je površje v večini sestavljeno iz za vodo propustnega konglomerata.Posledica tega je preluknjanost s številnimi podzemnimi kraškimi pojavi.Povsod so posejane jame in brezna zato je pazljivost zelo primerna,klub temu pa smo si ogledali Arneževo luknjo,Kačjo jamo,vrtače in dihalnike ter zatrepne doline....

09.03.2019, Borut Zajc
Po Krasu - (Trstelj,Cerje,Vipavski Križ...)

Tokrat smo se odpravili na Kras.Prehodili smo Bricevo planinsko pot,ki je polna pomnikov iz prve svetovne vojne,ki govorijo o bolečini in smrti,o upanju in usmiljenju.Vojna v Posočju je še danes globoko vtisnjena v posoško in kraško površje.Med pohodom po Bricevi planinski poti smo osvojili kar šest vrhov opremljenih z vpisnimi knjigami. Z lahkoto smo osvojili Fajtl hrib,Veliki vrh,Renški vrh,Vrtovko,Stolovec in Stol.Med potjo smo opazili tudi strelske jarke,kaverne in ,,mulatjere,, ,vodne zbiralnike,ki nemo pričajo o bojih na teh tleh.Ob koncu poti smo zagledali pomnik miru na Cerju z razglednim stolpom,muzejsko zbirko in informacijskim centrom ter lepo urejenim gostinskim lokalom,ki so pomembna točka na Poti miru od Alp do Jadrana,ter odlično izhodišče za odkrivanje dediščine prve svetovne vojne na Krasu.Kasneje smo obiskali še Vipavski Križ ,kulturni spomenik,ki se je izoblikoval na okrog 100 m visokem slemenu griča v sredini Vipavske doline.V času rimskega cesarstva je v bližini potekala pomembna cestna povezava med Oglejem in Ljubljano.Po ogledu je sledila še degustacija lokalnega vina v grajski kleti kar je bilo pravo presenečenje za osemindvajset udeležencev ob koncu pohodniškega dne.

01.03.2019, Borut Zajc
Volilni občni zbor

Planinci smo se tudi letos ,kot že vrsto let do sedaj zbrali prvi petek v mesecu marcu na svojem rednem letnem občnem zboru v prostorih gasilskega društva Šoštanj - mesto,ki nas prijazno gosti že dolga leta.Med uvodnim štetjem udeležencev zbora ,zaradi pravilnika o volilnih občnih zborih nam je zapel oktet Zavodnje planinsko himno in še dve domači pesmi nato pa nam je komisija sporočila ,da nas je blizu osemdeset in smo lahko začeli z resnim delom,tako ,da je delovno predsedstvo zasedlo svoja mesta.Ogledali smo si še film z zgodovinskimi fotografijami izpred mnogih let ,nekaj iz bližnje preteklosti pa seveda tudi o še svežih dogodkih v društvu preko celega lanskega leta za kar zgledno poskrbi naša Vladimira menda že od leta 2005 dalje.Sledila so poročila predsednika, blagajničarke,nadzornega sveta,častnega razsodišča društva.Pozorno smo prisluhnili tudi načelniku vodniškega odbora,markacistov,vodij sekcij Gaberke,Zlatorog,Mladinskega odseka,ter predstavnika odseka za varstvo narave pa tudi novejšega odseka turnega kolesarstva ,ki bo upajmo prava popestritev v našem PD.Soglasno smo izbrali nov upravni odbor društva,ki je resda skoraj popolnoma v stari postavi a menda so bili že do sedaj zelo zadovoljni z nami po pričevanju člana upravnega odbora PZS,ki nas je pohvalil in zaželel uspešnega dela še naprej,ravno tako kot tudi župan občine Šoštanj,ter najstarejši bivši še živeči predsednik PD Šoštanj,ki se je prav tako prijazno odzval našemu vabilu ob našem visokem jubileju 115 letnici organiziranega planinstva v Šoštanju.Sledili so pozdravni govori gostov iz sosednjih društev,ter razprava ,ki se je še posebej razvnela po uradnem zaključku zbora ,ko smo poskrbeli za manjšo pogostitev vseh udeležencev.Smelo smo si zadali cilje za prihodnji dve leti in upam ,da jih bomo kar največ tudi uresničili.

16.02.2019, Borut Zajc
Smrekovec - po Šilijevih vlakah...

Letos , že desetič zapovrstjo smo se planinci iz vse Šaleške doline udeležili spominskega pohoda na Smrekovec.Milan Pogorelčnik - Šili je bil ljubitej narave ,gozdar,planinski vodnik ,ki nas je mnogo prezgodaj zapustil in njemu v spomin se vsako leto udeležujemo zimskega planinskega pohoda na Smrekovec po njemu najljubših gozdnih vlakah - poteh za spravilo lesa v dolino.Zbrali smo se v Belih Vodah pri Savineku,kjer nas vedno prijazno pričakajo s čajem in še čem.Pot smo z nekaj zmogljivejšimi avtomobili nadaljevali do Encla,kjer smo zagrizli strmo v sneg po današnji prvi gozdni vlaki.Prešerno vzdušje in pogovori med prijatelji večinoma dveh sosednjih planinskih društev (PD Velenje in PD Šoštanj) nam je precej skrajšalo pot in v lepem toplem, sončnem vremenu smo kmalu ugledali piramido na vrhu Smrekovca.Lani je bilo precej drugačno vreme popolnoma zimsko z vetrom a vseeno se nas je zbralo preko petdeset tako kot letos.Po skupinskem fotografiranju smo se spustili do planinskega doma pod Smrekovcem ,kjer sta nas že čakala oskrbnika s svojim znamenitim Smrekovškim piskrom - dobro enolončnico za katero je kot še vedno dosedaj s svojim sponzorstvom poskrbelo Žagarstvo Mazej iz Belih Vod.Sledilo je prijetno druženje vpis udeležencev v spominsko knjigo ,ki je zgledno urejena od prvega pohoda dalje.Pod vodstvom planinskih vodnikov obeh društev smo se vsi varno vrnili do izhodišča in si obljubili ,da se ,če prej ne prihodnje leto zopet snidemo na Šilijevih vlakah pod Smrekovcem.

19.01.2019, Borut Zajc
Gora Oljka - Pohod zdravju naproti...

Kot vsako leto smo se tudi letos nekateri člani društva udeležili pohoda Zdravju naproti na Goro Oljko.Pohod že več let zapored zgledno organizira PD Polzela ,ki pred planinskim domom vsakega udeleženca pričaka s toplim čajem in trdo kuhanim jajcem v spomin na Sv. Nežo ,ki goduje v teh dneh in tradicionalno - "kuram rit odveže". Naše društvo pot iz Šoštanja preko Lokovice do Gore Oljke zgledno urejuje in člani jo večkrat letno tudi preizkusimo.Tudi letos se je na vrhu zbralo veliko pohodnikov iz vseh strani , prišli so po različnih poteh in letos po nekaj sušnih letih proti vrhu izkusili letošnji prvi sneg in pravi zimski pohod v lepem mirnem vremenu.Lepo je bilo pred in v domu ,možno si je bilo ogledati notranjost cerkve z jaslicami ali preprosto se pogovoriti s planinskimi somišljeniki...

06.01.2019, Borut Zajc
ŠMOHOR in MALIČ

Naš prvi letošnji izlet smo opravili na Šmohor in njemu bližnji Malič.Planinski dom Šmohor stoji na jasi tik pod temenom na vzhodni strani zaobljenega vrha Šmohor na višini 784m.Številne pohodnike in kolesarje poleg gostinske ponudbe planinskega doma in prostornega vrha vabi tudi cerkvica sv. Mohorja ,katere starost sega v davno sredino 15. stol.Pred cerkvijo se bohotijo tri mogočne stoletne lipe ,ki baje izganjajo zle duhove zato je njihova senca predvsem poleti blagodejna.Od cerkvice so lepi razgledi po okolici še lepši pa iz 45minut oddaljenega hriba proti vzhodu imenovanega Malič visokega 936m.Od tod se vidi proti jugozahodu Lisco in Bohor,v smeri juga Kum,na zahodu so Gozdnik ,Mrzlica in Kal,proti severu pa naša Šaleška dolina z Uršljo goro.Spustili smo se v smeri Liboj in obiskali še Dom na Brnici 457m visoko ,kjer smo si oddahnili in se okrepili ter nadaljevali pot proti našima osebnima voziloma saj se nas je današnjega izleta udeležilo žal le osem pohodnikov.

26.12.2018, Borut Zajc
Pohod Topolšica - Lomek - Sleme

Tradicionalni pohod PD Šoštanj na državni praznik Dan samostojnosti in enotnosti je letos potekal že enajstič zapovrstjo.Zbrali smo se kot vedno ob osmi uri zjutraj pred starim bazenom v Topolšici in od tam po kratki uvodni  predstavitvi pohoda  iz ust tokratnega glavnega vodnika Bojana pričeli vzpon mimo bolnišnice  proti Lomu. Po kratkem strmem delu smo prišli do Adama ,kjer se gozd odpre in v pasu se po celotnem pobočju vijejo posamezne domačije.Mimo hiš smo se povzpeli na kolovoz ,ki pripelje na vrh planote Lom.Pot kasneje deloma seka ovinke kolovoza in je ves čas speljana zelo lagodno, tako ,da vzpon do zapuščene Dražnikove domačije ,kjer je prvi daljši postanek hitro mine.Od Dražnika naprej nas pot vodi po kolovozu mimo vikendov do Vodovnika od koder se povzpnemo še do Ravsa domačije ,ki stoji tik pod samim vrhom Loma na njegovi najvišji točki imenovani Lomek- 884m visoko stoji obeležje ,ki je tudi najvišja točka Topolšice.Od tod se spustimo po travniku in nato skozi gozd do Banka.Od tu dalje po novo asfaltirani cesti prispemo do Žlebnika.Vseh trideset današnjih udeležencev in psička Tara posedemo pred domačijo in si ogledamo lani zgrajeni spominski objekt postavljen v spomin prerano preminulemu partizanskemu pesniku Karlu Destovniku - Kajuhu,domačinu iz Šoštanja.Prav na tem mestu je pesnik Kajuh leta 1944 izgubil svoje mlado življenje,Občina Šoštanj pa se je svojemu pesniku poklonila ob 95. obletnici njegovega rojstva s spominskim objektom ,kjer je celostenska predstavitev življenske poti pesnika Kajuha v slovenskem in angleškem jeziku,multivizija s kratkimi filmi ter sodoben pesnikov kip,prostor z mizami in klopmi pa lahko sprejme do šestnajst obiskovalcev pod streho.Pot nadaljujemo z vzponom po gozdu do Orla od koder je le še nekaj sto metrov do doma na Slemenu ,kjer nas prijazno sprejmejo z brezplačnim čajem in šilcem domačega žganja.Kasneje smo se okrepčali z dobrim ričetom ali golažem ter poskrbeli za izsušena grla.Ob koncu sta se nam glavni vodnik Bojan in predsednik društva Jure zahvalila za udeležbo ter nam zaželela prijetne praznike in srečo v prihajajočem letu.Po spominskem fotografiranju pred domom počasi sestopimo v smeri Zavodenj,kjer nas na parkirišču pri Kavčnikovi domačiji pričaka šofer z avtobusom in nas varno odpelje v dolino do naših jutranjih izhodišč.V lepem vremenu smo izpeljali naš zadnji letošnji planirani izlet in se za letos poslovili med sabo.


 


SREČEN,VAREN IN USPEŠEN KORAK V LETU 2019!

20.11.2018,
Še zadnje brezpotje pred snegom

 


Pa še zadnja pred snegom, je bila
visokogorska tura, brezpotje, tam v osrčju Julijskih Alp. Sedem žensk ter
vodnika Primož in Janez, smo se v nedeljo 19. 11. 2018 podali v objem
Triglavskega narodnega parka. Na parkirišču v bližini Planine Blato (1.147 m)
nas je pozdravil jutranji mraz, naletavanje snežink nas je spomnilo, da v
visokogorju vladajo že precej zimske razmere. Tišina in zaprte planšarske koče
so nas pričakale tako na planini v Lazu (1.560 m) kot na poti mimo planine
Dedno polje (1.560 m). V nadaljevanju smo po markirani poti obšli Kredo, močan
veter pa je razpihal trdovratne meglice, in s tem poskrbel za veličasten pogled
na naš prvi cilj, Prvi Vogel (2.181 m). Po strmem skalovju in drobirju ,tik pod
ostenjem Kopice ter Slatne, smo nadaljevali po brezpotju ter se na sedlu
usmerili levo. Čakal nas je zahteven vzpon s »poplezavanjem« in na vrhu
poplačilo za trud. Čarobni razgledi na Debeli Vrh, Stoge, Ograde in druge
vršace, če se niso ravno skrivali za sivimi meglami. Pa seveda na naša
naslednja cilja, ki se skupaj s Prvim Voglom dvigujejo nad dolino Za Kopico ter
Globoko konto, Srednji Vogle (2.227 m) ter Zadnji Vogel (2.327 m). Na njiju nas
je vodila oz. bolje rečeno z močnimi sunki vetra odmajala grebenska pot. Na
Zadnjem Voglu ponovno fenomenalni pogledi, le »očak« in njegovi bratje se niso
želeli pokazati. Se je pa zato pred nami mogočno bohotila Mala Zelnarica (2.310
m), ki se dviga med Dolino Triglavskih jezer ter dolino Za Kopico. Previdnost
ob sestopu iz Zadnjega Vogla po drobirju in skalovju do sedla Vrata (2.192 m)
je bila nujno potrebna. Tukaj se je del ekipe spustil naprej v dolino proti
planini Dedno polje ter nadaljevala do izhodišča. Druga skupina se je po
markirani poti usmerila naprej proti Mali Zelnarici , katere vrh nas je nagradil
s pravljičnim pogledom na eno izmed Triglavskih sedmerih jezer, tako imenovano
»Ledvičko«. Zaradi močnega vetra, mraza, pa tudi kratkega dne, se na nobenemu
od vrhov nismo zadrževali predolgo. S sestopom, ki je bil na določenih mestih,
predvsem zaradi krajših snežišč, dokaj zahteven, smo nadaljevali pod vznožjem
Tičaric. S pogledom nazaj je pozno popoldansko sonce zlato obarvalo vrhove, ki
smo jih prehodili. Dvojno jezero je v družbi megel ter sonca ponudilo še zadnjo
kuliso za fotografiranje, saj se je slednje že pričelo skrivati za oblake. V
slovo nas je s »sumičavim« pogledom ošinil gams, mi pa smo jo brž preko Štapc
popihali v smeri planine Ovčarija (1.660 m) ter vse do planine Dedno polje
lovili še zadnjo svetlobo. Veter se je nekoliko umiril, mraz je popustil, v
temi pa smo se v družbi svetilk spustili nazaj do parkirišča pri planini Blato.


Besedilo A. Štumberger


 


 

17.11.2018, Borut Zajc
GORIČKO (Serdiški in Sotinski vrh ter Tromeja...)

Goričko je krajinski park na severu vzhodu Slovenije ,že ime pa pove,da je tipična značilnost te pokrajine (poleg pregovorno dobre hrane in domače pijače) gričevje po katerem je speljan tudi del pomurske planinske poti ,ki smo jo pod vodstvom vodnika Marka tudi vsi uspešno in z navdušenjem prehodili.Marko je že zgodaj zjutraj poskrbel za zajtrk z domačim prekmurskim pecivom ,domače vino pa smo skrbno spravili v nahrbtnike za gašenje žeje kasneje med potjo.Pot smo pričeli pri Dajčevem mlinu pod Serdiškim bregom.Vzponi so tukaj kratki,poti pa prijetne in tako smo kmalu prispeli do Rdečega brega kakor ga tudi imenujejo domačini zaradi rdeče barve zemlje tik pod površjem Serdiškega brega,ki je s 416m drugi najvišji vrh v Pomurju le dva metra nižji od sosednjega Sotinskega vrha.Ob lično urejeni brunarici je lepo razgledno mesto za počitek in razgled po dolini Ledave.Nadaljevali smo pot po turistično - geološki poti ,ki ponuja tudi 365 nadelanih stopnic do najvišjega vrha Pomurja Sotinskega vrha 318 m visokega, imenovanega tudi Pomurski Triglav.S štirinajst metrov visokega lesenega razglednega stolpa je lep razgled po okolici tudi v obe sosednji državi.Nekaj kilometrov stran smo obiskali tudi Tromejo ,kjer na meji treh sosednjih prijateljskih držav stoji sredi gozda lep prostor ,kamor vodijo poti iz vseh treh smeri skupno pa jim je lepo trokotno obeležje opremljeno z napisi v jezikih vseh treh sosednjih držav.Avstrija-Madžarska-Slovenija,kot srce svetovne enosti.Prava enost je preplet med ljudmi različnih kultur ,ver in narodnosti piše na eni izmed tabel.Obiskali smo tudi prvo Prekmursko planinsko kočo,ki jo predstavlja okrepčevalnica Rak v Gornjih Slavečah,kjer ima lepo urejen kotiček PD Goričko -Tromeja,poznani pa so po hitro pripravljeni hrani - Hamburgerjih o katerih velikosti in okusnosti smo se tudi sami prepričali sam pa sem se odločil za Dunajski zrezek ,ki me je zelo navdušil pa imam s tem že kar nekaj izkušenj.Ogledali smo si lep, odmaknjen kotiček naše deželice ,ki nas je zelo navdušil ,preživeli lepo pozno jesensko soboto aktivno in v prijetni družbi in varno pod budnim očesom vodnika Marka z upanjem,da kdaj kaj podobnega še ponovimo.

10.11.2018, Borut Zajc
Izlet v neznano ( po delu Martinove poti )

Minilo je leto dni od zadnjega izleta našega društva v neznano ,jesen nas razvaja s svojimi raznolikimi barvami spet je tu Martinova sobota zato smo se zopet odpravili v neznano pa čeprav tokrat zelo v bližino naše doline.Po tradicionalnem zboru na avtobusni postaji v Šoštanju je po končani pisni anketi in našem ugibanju kam bi tokrat lahko odšli sledilo prvo presenečenje s prihodom novega " gratis " Šoštanjskega busa.Popeljal nas je do naselja Pohrastnik,kjer smo pri cerkvi Sv. Mihaela strmo zagrizli po ozki stezici proti Skornem.Na igrišču v Skornem so nas pričakali s sendviči in pijačo,kavo ,potico in še čem,da smo po skupnem fotografiranju lažje nadaljevali proti vrhu Skorna.Ustavili smo se šele prav na vrhu Skorna ,kjer sta pri kmetiji Lekše prijazna domačina poskrbela ,da se nebi kdo prehladil na šibkem vetru.Nadaljevali smo navzdol proti cerkvici Sv.Antona,kjer smo si ob poti ogledali spominsko obeležje žrtvam med drugo svetovno vojno.Pri Sv. Antonu je kar močno posijalo sonce ,ki smo se mu radi nastavili pa še skupinska fotografija je lepo osvetljena. Cerkev stoji ravno na meji sosednjih občin.Cerkvena ladja menda še v občini Šoštanj ,zvonik pa že v sosednji Šmartno ob Paki.Po cesti in gozdu smo se spustili proti Lepi Njivi in nato Gneču.Ustavili smo se pri lično urejeni planinski koči na Tonijevem vrhu,kjer stoji tudi Tonijev stolp in pečat za spomin.Pot smo nadaljevali proti Slatinam in nato prav do Martinove vasi v Šmartnem ob Paki ,kjer smo si ogledali stojnice in pripravljene zanimivosti ter pod novim šotorom pogasili žejo z mladim vinom.Lepa prireditev privabi veliko obiskovalcev od blizu in daleč kot se za občino s Sv. Martinom v imenu spodobi.Sledil je le še kratek sprehod do Malega Vrha ,kjer smo pri prijaznih domačinih ob dobro založenih mizah zaključili naše letošnje izletovanje v neznano.Vodstvo izleta je razglasilo tudi rezultate letošnje ankete in ker sem bil uspešen lahko prihodnje leto ob tem prijetnem letnem času zopet pričakujete kakšno mojo fotografijo o našem takratnjem izletu v neznano.

20.10.2018, Borut Zajc
VRTAČA 2181 m

Vrtača je s svojimi 2181m drugi najvišji vrh Karavank. Iz doline je pred našimi pogledi dobro skrita saj jo zakriva široka soseda Begunjščica ,Stol in še  nekaj sosednjih vrhov.Šele z bližnje Zelenice nam pokaže svojo znano pravilno obliko piramide.Njen zahodni greben jo preko Svačice in Celovške špice povezuje s Stolom ,jugovzhodni se zložno zniža v smeri proti Zelenici ,severovzhodni pa strmo pada proti Suhemu ruševju.Naša pot nas je sprva vodila čez Malo glavo ,vzpetino v jugovzhodnem grebenu . Z Zelenice je to najbolj direkten pristop .Greben je nižje precej razbit in krušljiv ,višje pa mestoma travnat ,oster in skalnat,tako ,da je vzpon po njem kombinacija plezanja  in vzpenjanja po strmih travnatih pobočjih ,občasno pa je opaziti tudi slabo stezico.Mi skupina dvanajstih pohodnikov  smo turo pričeli pri Tončkovi koči od koder smo se povzpeli do Doma pri izviru Završnice.Žal je dom že zaprt zato smo takoj nadaljevali v smeri proti Zelenici.Nekje na sredini te poti pa smo se podali na brezpotje proti Suhemu ruševju in naprej čez Malo glavo do vrha Vrtače.Pot je zanimiva ,raznolika in precej strma zato smo se hitro povzpeli na višino preko dva tisoč metrov in kmalu uzrli divji vrh Vrtače s kovinskim obeležjem v obliki zapičenega cepina ovitega z jeklenico.Na vrhu je bilo komaj dovolj prostora ,da smo se poslikali in okrepčali malo posončili ter sestopili tokrat po markirani planinski poti sprva proti Zelenici nato pa na naše izhodišče ob izvir Završnice ter parkirišče pri Tinčkovi koči.Preživeli smo lepo jesensko soboto v visokogorju večina verjetno zadnjo v letošnjem letu.

14.09.2018, Borut Zajc
Albanija - Prokletije,Tabor odraslih planincev 2018

Zaprta pred zunanjimi vplivi je Albanija skrbno varovala skrivnostnega duha in divjo naravo. Dežela orlov vabi v prelepe naravne parke med gorskimi vrhovi in kristalnimi jezeri.Albanija ima več kot 400km morske obale in njene plaže so raj na zemlji in to smo tudi sami preizkusili.Precejšnji del njene morske obale meji na toplo Jonsko morje preostanek njen severni del pa pripada Jadranskemu morju.Albanija je dežela prijaznih in gostoljubnih domačinov,pravljične in razgibane pokrajine,neverjetne zgodovine in tradicije,mračnih zgodb krvnega maščevanja in rajskih divjih plaž.Dežela orlov je pravo doživetje nasprotij.Trop ovac in bleščeč mercedes si delita staro luknjasto cesto ,ki pelje od tradicionalne vasice do mondenih hotelov na peščenih plažah.Albanija je eden najbolj versko strpnih kotičkov pod soncem ,kjer muslimani ,pravoslavci in katoliki živijo složno eden zraven drugega že dolgo vrsto let. Na naš planiski tabor smo se tokrat prvič podali z letalom in sicer do Podgorice v Črni gori od koder je sledil  avtobusni prevoz do vasi Boge v Albaniji.Naslednji dan sta sledili planinski turi na prelaz Thore in na vrh gore Radohines.Prenočili smo v vasi Thet,kjer smo si ogledali istoimenski narodni park,njegov kanjon in jezero (modro oko.)Še enkrat smo prespali v vasici Thet kot prejšnji večer.Zjutraj je sledila daljša planinska tura do Maja Jezerces 2694m najvišji vrh Prokletij in lažja seveda krajša tura preko prelaza do doline Valbona na drugi strani kjer smo prespali.Naslednje jutro smo se odpeljali proti kraju Fierze ,kjer smo se vkrcali na trajekt in se z njim odpeljali po jezeru do mesta Koman in dalje pod jez velike hidrocentrale.Sledil je prevoz do starodavnega mesta Kruje in njegov ogled ter prenočevanje v hotelu v Tirani.Zjutraj smo si ogledali glavno mesto in se z gondolo odpeljali v narodni park Dajti nad mestom.Popoldne je sledil prevoz v Skadar in njegov ogled ter prenočevanje po tradicionalni albanski večerji z njihovo glasbo.Zjutraj je sledil prevoz do vasi Lepushe v bližino Črne gore in planinska tura na Vajusho tudi Talijanko 2059m visoko prav na državni meji .Naslednje jutro smo se le še odpeljali do Podgorice na letališče in se po uri letenja vrnili na Brnik.Tabor je dobro uspel s pomočjo albanskih in domačih vodnikov z dobro pred pripravo ,seveda pa smo tudi udeleženci ,ki smo že utečena ekipa pokazali veliko mero prilagodljivosti v nam tako neznani deželi.

22.07.2018, Andreja Štumberger
Wilde Kreuzspitze 3.132m (ITA)

Tisto o vročih poletnih vikendih smo to leto nekako že odrinili na stran, pa vendar je bilo upanje na kolikor toliko stanovitno vreme večje. Zato je v petek zvečer padla dokončna odločitev vodnikov Primoža in Janeza – seveda gremo! Pa nas je šlo, dvajset avanturističnih planincev, ki nam napoved o dežju in izredno slabemu vikendu ni prišla do živega. Po dolgih petih urah vožnje smo prispeli do parkirišča ob visokogorski planini Fane Alm (1.739 m) v Italiji. Močni nalivi, ki so nas spremljali med potjo so ponehali, sonce se je le s težavo prebijalo skozi sive megle. Naš prvi cilj je bila koča Brixner Hütte (2.282 m), kamor smo, v spremstvu zelenih vrhov, čudovitih slapov, ki so si po pobočjih utirali svojo pot, prispeli po cca. uri hoje. Pot so popestrile še družine »debelušnih« svizcev. Zaradi prihajajoče nevihte, ki je območje zajela po cca. treh urah, se na prvega tritisočaka Warmaulspitze (Cima di Valmala) 3.022 nismo povzpeli. Kljub temu smo tega dne uživali ob čudovitem dvournem pohodu po bližnjih, nekoliko nižjih hribih. Za konkretno dozo smeha pa je poskrbela čreda ovac, ki nas je spremljala, kot bi bila del naše skupine. Noč je bila burna, dež je vztrajno tolkel po oknih, vendar je precej močen veter poskrbel za preobrat vremena, saj so bili zgodaj zjutraj vrhovi čisti. Časa nismo izgubljali, po zajtrku smo se usmerili proti našemu cilju, tritisočako Picco della Croce (Wilde Kreuzspitze) 3.132 m. Približno uro smo se strmo vzpenjali po drobirju in prečili nekaj snežišč. Na sedlu Passo Val di Nebbia (Rauchtaljoch) 2. 807 m se je odprl razgled na visokogorski biser, ki je s svojo kraljevsko modrino bodel v oči, Lago Sevaggio (Wilder See)  2.538 m. Nadaljnji strm vzpon v družbi goste megle, nato pa vrh, in to tritisočaka, za veliko koga prvič v življenju, je bil osvojen. Vetrovni sestop do jezera je nudil fenomenalno kuliso. Daljši postanek ob jezeru nas je napolnil s spomini o pravljični pokrajin z neštetimi odtenki zelene, pisanim cvetjem in žuborečimi potočki, ki se zlivajo v ledeno globino. Preostanek poti nas je vodil po ozki stezici, ki se je vila pod prostranimi pobočji vršacev zavitih v meglo, vse nazaj do planine Fan Alm, kjer smo naš dvodnevni izlet tudi zaključili. Kljub muhastemu vremenu čarobno preživeta tura med super družbo in pod okriljem izkušenih, vedno nasmejanih in pozitivnih vodnikov. Še več takšnih vzponov.

07.07.2018, Borut Zajc
Raduha 2062m - Varno v gore 2018

Kot že vrsto let smo se tudi letos Planinska društva iz Šaleške doline podali na akcijo Varno v gore.Glavni organizatorji skupne akcije so bili letos planinci iz Planinskega društva Škale - Hrastovec ,tokrat smo medse povabili tudi PD Mislinja.Skupaj smo se v soboto 7.7.2018 podali v vzhodni del Kamniško - Savinjskih Alp in sicer na mogočno Raduho 2062m nmv.V želji ,da bi bilo druženje čim bolj zanimivo za čim širši krog planincev so bile organizirane kar 4  ture različnih težavnosti.Zaradi nepredvidljivih okoliščin (spravilo lesa)je prišlo med potjo tudi do manjših sprememb ,ki pa niso vplivale na dobro vzdušje med udeleženci akcije ,ki se je končala pri Turistični kmetiji Zgornji Zavratnik nad Lučami,kjer je bilo poskrbljeno za dobro hrano in pijačo ter domačo glasbo ob kateri so se nekateri pari tudi veselo zavrteli...Letošnjih rekordnih 113 udeležencev iz kar šestih Planinskih društev je varno opravilo letošnjo skupno akcijo s pomočjo mnogih planinskih vodnikov iz vrst sodelujočih društev pa tudi vreme je odlično služilo cel dan prireditve.

12.06.2018, Štumberger Andreja
Kamniški dedec 1583 m

V nedeljo 10. 6. 2018 je bilo vreme ponovno kot naročeno. Toplo jutro, polno sonca je klicalo po potepu v gore. Osem se nas je iz Šoštanja odpeljalo čez Črnivec, v krasno dolino Kamniške Bistrice. Naš tokratnji cilj je bil Kamniški Dedec, 1.583 visoka gora, ki se nahaja na začetku oz. koncu grebena Zeleniških špic. Štartali smo pri Domu v Kamniški Bistrici (601 m) in kaj hitro prišli v čudovit senčen gozd, kjer nas je kmalu oznaka za Kamniško sedlo usmerila desno. Pot se je pričela strmo vzpenjati, zaradi namočenosti terena pa je bila potrebna precejšnja previdnost, saj so bile korenine in skale zelo spolzke.  Po nekaj minutni hoji nas je pot pripeljala do razpotja v Klinu. Markirana pot na Kamniško sedlo gre  levo navzgor, mi pa smo se usmerili desno, na neoznačeno pot, ki je bila zelo dobro shojena in vidna. Tukaj smo srečali kar precej možicljev, ki so dobili še kakšno »dodatno nadstropje«. Po precej dolgem in strmem vzponu ter prečenju hudournika smo prišli do lovske koče, kjer smo naredili prvi daljši postanek. Ob čudovitem pogledu na naš cilj desno, ter levo na Brano, Kamniško sedlo in Planjavo, smo si privoščili malico. Pot smo nadaljevali po lepo shojeni poti, ki je postopoma postajala vse strmejša in zahtevnejša.  Nevarnost zdrsa ob mokrem terenu je bila tukaj precejšnja, v nadaljevanju pa  je strmina rahlo popustila. Nadaljevali smo po krasni grebenski poti, še vedno v zavetju še kako dobrodošle sence. V bližini skalnatega skoka smo pustili palice in kmalu smo ponovno zagrizli v kolena, pot se je strmo vzpela, tik pod vrhom pa nas je pričakalo še nekajminutno poplezavanje. Na dokaj prepadnem vrhu z mogočnim razgledom na okoliške vršace Kamniško Savinjskih Alp smo se zadržali kar lep čas. Da moramo nazaj v dolino, so nas opozorile vedno temnejše megle, ki so se začele ovijati okoli najvišjih vrhov.  Po začetnem strmem spustu, ki smo ga na trenutke skoraj vsi občutili tudi na naši »tazadnji«, smo po grapi hudournika, ki je premogel še nekaj manjših tolmunčkov, prispeli nazaj do Doma v Kaniški Bistrici. Sledilo je druženje in uživancija ob hladni »pijački«. Spet en krasen izlet.

01.05.2018, Polona Moškon
Kropa - Jamnik - Vodiška planina

Na letošnjem že tradicionalnem prvomajskem izletu smo odkrivali lepote Gorenjske.Iz Krope po kovaštvu znanem trgu,stisnjenim v ozki dolinici pod severovzhodnimi pobočji Jelovice ,smo se v lahkem vzponu in pretežno gozdni poti povzpeli do cerkve Sv. Primoža in Felicijana na Jamniku,ki se nahaja na razglednem travnatem grebenu.Zaradi izredno lepega razgleda po gorenjski ravnici ,Karavankah in Kamniško - Savinjskih Alpah mu radi rečemo tudi balkon Gorenjske.Pot nas je v nadaljevanju vodila zahodno od pobočja Jelovice,na Vodiško planino, kjer je Partizanski dom ,z znamenito lipo iz leta 1473. Po okrepčilu in počitku nas je pot vodila navzdol ,nazaj v Kropo,kjer smo si od zunaj ogledali kovačnico za žeblje - vigenjc in vstopili še v Kovaški muzej Kropa ,ki predstavlja in razvija zavest o pomenu kroparske dediščine in spoznali zgodovino kovaštva.

22.04.2018, Borut Zajc
Šisernikova pot ( Legen - Kremžarjev vrh - Dravograd )

Šisernikova pot vodi po severozahodnem obrobju Pohorja.Imenovana je po zaslužnem planincu ,markacistu in alpinistu iz Slovenj Gradca.Pot smo pričeli na Legnu nad Slovenj Gradcem od koder nas je ločila dobra ura hoda do Kremžarjevga vrha ali pogovorno priljubljene Kremžarce nad Sl. Gradcem.Tik pod vrhom je planinska postojanka od koder je do  pravega vrha še deset minut hoje.Sledilo je fotografiranje in obvezna malica izpod rok prijaznega oskrbnika ali pa kar iz nahrbtnika.Po kratkem počitku nas je pot vodila najprej po grebenu proti severu,kjer smo se najprej nekoliko spustili ter nato pot nadaljevali po obronkih in mimo nekaj hribovskih kmetij do končnega našega cilja na avtobusnem postajališču v Dravogradu.


Jože Šisernik (1933 - 1980 )


Človeku po katerem se imenuje priljubljena planinska pot zlasti med domačini ,ki jo obiskujejo organizirano vsako leto v mesecu februarju je srce prenehalo biti v trenutku ,ko je na smuški tekmi vrh Pohorja pripeljal v cilj.Jože Šisernik se je rodil leta 1933 na Legnu pri Sl. Gradcu ,kjer se je že v rani mladosti naužil lepot Pohorja , Uršlje gore in Pece in zato tudi vse življenje planinaril.Od leta 1953 je sodeloval v planinskem odboru PD Sl. Gradec ,žrtvoval se je za vzgojo šolske ,delavske in kmečke mladine ji približal naš planinski in alpski svet,ter z njimi večkrat prehodil vse naše gore.Od leta 1965 so ga poznali kot izrednega alpinista saj je nenehno zahajal v stene .Bil je član gorske reševalne službe in vodja alpinističnega odseka vse do svoje prerane smrti.


 



 

08.04.2018, Borut Zajc
Slovenska Čičarija

Čičarija je kraška pokrajina v severovzhodnem delu Istre.Na severu meji na Podgrajsko podolje,na jugu na Podgorski kras ali Belo Istro.Vleče se v jugovzhodni smeri od Kozine v Sloveniji do Reke na Hrvaškem.Preko Čičarije se vlečeta dva vzporedna hrbta.Višje vzpetine so polne kraških vrtač in brezen.V celoti je to pusta pokrajina z veliko sredozemskega rastlinja predvsem grmičevja.Poletja so razmeroma hladna ,zime pa ostre,saj je burja tukaj pogost pojav.Čičarija je ena najskromnejših slovenskih pokrajin,kar je predvsem posledica pomanjkanja vode.Padavine so sicer izdatne vendar zaradi kraške sestave tal voda hitro ponikne.Čičarija je ena najrevnejših pokrajin s prstjo,slikovita planota kotanj,vrtač in jam ter obilo vetra zato tukaj sedaj načrtujejo vetrnice za pridobivanje električne energije.

24.03.2018, Borut Zajc
Slavnik 1028m

Slavnik je slaven po razgledu in pisanem cvetju. Z vrha Slavnika se razprostira razgled do Nanosa in Trnovskega gozda ,Alp in Dolomitov,Istre in morja,vplivi teh pokrajin pa se razkrijejo,če pogledamo na okoliške travnike in v gozd.Tu lahko odkrijemo pravo mešanico gorskega in mediteranskega rastlinstva,posebnost edinega tisočaka v tem delu Slovenije. Slavnik je zadnji vrh nad 1000m na Slovenski planinski transverzali ,ki poteka od Maribora do Jadranskega morja.Slavniku domačini pravijo tudi primorski ali istrski Triglav.Slavnik se spogleduje s toplim morjem na eni in hladno gorato notranjostjo na drugi strani.Če se na Slavnik povzpnemo z morske strani iz Podgorja v gozdu srečamo toploljubne drevesne vrste ,kot so črni gaber ,puhasti hrast in mali jesen.Na severni strani nas pot vodi iz Hrpelj in Skadarščine od koder smo se tudi mi uspešno povzpeli pa nas spremljajo hladnoljubne drevesne vrste predvsem bukev,veliko pa je tudi iglastega gozda,ki priča o intenzivni pogozditvi golega krasa v preteklosti.Slavnik nam kaže gorsko - morski obraz z običajno šibkim do močnim vetrom na njegovem golem vrhu.Edini naravni travniki v Sloveniji so pod gozdno mejo v Alpah ,drugod so jih z izsekavanji gozdov ustvarili ljudje.Po okrepčilu v koči tik pod vrhom smo pričeli s spustom na južno stran proti Podgorju in naprej vse do Hrastovelj ,kjer nas je čakal prevoz proti domu.Med spuščanjem pod kraški rob smo kar nekajkrat prečili zelo obremenjeno progo s pogostimi vlakovnimi kompozicijami,ki smo jih opazovali kako so se vzpenjale proti vrhu kraškega roba.Med potjo smo se ustavili pred podružnično cerkvijo Sv. Helene iz konca XV stol.in predelane v začetku XVIII stol. sedaj pa ogrožene zaradi bližine zelo pomembne železniške proge.Po prijetni hoji smo kmalu prispeli do vasice Hrastovlje ,ki je postala znana po letu 1949 ,ko so pod ometom njene taborne podružne cerkvice odkrili freske z motiviko Mrtvaškega plesa.Tabor s podružno cerkvijo sv. Trojice je zrasel na mali skalni vzpetini nad vasjo v šestnajstem stol. za obrambo pred Turki pa tudi za zaščito prebivalstva  v kasnejših beneško - avstrijskih vojnah. Tu smo zaključili lep spomladanski društveni izlet po narodnem parku razglašenem leta 1992 za sam vrh in okolico Snežnika.


02.03.2018, Borut Zajc
Občni zbor PD Šoštanj

V petek zvečer smo se člani planinskega društva zbrali na rednem letnem občnem zboru v prostorih gasilskega društva Šoštanj.Po uvodnem nagovoru sedaj že bivšega predsednika PD Mateja Kortnika je sledil simpatični nastop mladih planincev iz OŠ Karla Destovnika - Kajuha Šoštanj , ki so vsi tudi člani našega društva in pridno delajo pod vodstvom mentoric v šoli in tudi osvajajo zavidljive rezultate na raznih tekmovanjih tudi na državni ravni.Sledila je multivizijska predstavitev delovanja društva v preteklem letu za katero odlično že vrsto let zapored poskrbi naša sedanja tajnica Vladimira Lepko.Med predstavitvijo smo v sliki in besedi ob primerni glasbeni podlagi spoznali delovanje društva v preteklem letu.Veliko je fotodokumentacije vodniškega odseka iz njihovih izletov doma in na tujem ,marljivih markacistov z njihovih delovnih akcij,zavzetost mentoric pri delu v OŠ,delovanje sekcij Zlatorog in Gaberke ter uspešno izvedenih vseh treh planinskih taborov pod okriljem PD. Sledila je izvolitev delovnega predsedstva občnega zbora,nato pa smo pazljivo prisluhnili poročilom predsednika,blagajničarke,načelnikov odsekov ter vodij sekcij.Sledilo je poročilo predsednika nadzornega odbora in predsednice častnega razsodišča ter razprava na podana poročila.Predstavljena nam je bila dopolnitev  pravil društva,ki smo jih tudi soglasno potrdili.Nadalje so nam predstavili kandidata za predsednika društva ,ki je bil kasneje na nadomestnih volitvah tudi izvoljen.Novi predsednik PD Šoštanj je plod domačega dela z mladimi od vrtca dalje preko OŠ,mladinskega odseka,je planinski vodnik in skrbi za orientacijska tekmovanja,sodeluje v UO društva...Novi predsednik PD Šoštanj je Jure Grudnik,ki nam je takoj po izvolitvi predstavil program dela za leto 2018,ter se zahvalil za zaupanje in obljubil resno delo v bodoče predvsem z mladimi na njihovem  prehodu med  odrasle člane,kjer beležimo največ izgub članstva.Pod točko razno so sledili pozdravi in razmišljanja naših gostov iz sosednjih društev ter  govor predsednika PZS sicer tudi našega člana društva. Zahvalo in pohvalo za naše delo na občinski ravni nam je osebno izrekel tudi župan občine Šoštanj Darko Menih. Ocena naših gostov je ,da je sodelovanje z nami dobro a je možno to v bodoče še izboljšati in poglobiti z raznimi skupnimi akcijami.Ob koncu uradnega dela zbora je sledilo še družabno srečanje s prigrizkom in osvežilnimi napitki za vse udeležence občnega zbora.

18.02.2018, Borut Zajc
Po Šilijevih vlakah na Smrekovec (1577m)

Letošnji tradicionalni pohod po Šilijevih vlakah na Smrekovec je potekal v pravih zimskih razmerah po obilici tudi nekaj na novo zapadlega snega na dosti podlage.Zaradi tega je bila trasa pohoda nekoliko spremenjena predvsem vzpon ,ki bi bil po utečeni poti letos prezahteven za okoli šestdeset udeležencev pohoda.Letos smo opravili že deveti pohod po vrsti v spomin na veliko prerano umrlega prijatelja,planinca,gozdarja Milana Pogorelčnika - Šilija.Udeleženci iz cele doline smo se zjutraj zbrali pri gostilni Savinek v Belih Vodah,kjer nas je čakal topel čaj ali kava za kar vedno poskrbi ravno tako kot za enolončnico na koči pod Smrekovcem Žagarstvo Marko Mazej,ki s tem lepo neguje spomin na pokojnega prijatelja Šilija.Večina peš nekateri pa s turnimi smučmi smo nadaljevali pot do Luka od koder vodi markirana planinska pot do vrha Smrekovca.Rahlo sneženje in občasni sunki vetra niso uspeli preprečiti dobrega vzdušja gibajoče kolone pohodnikov proti njenemu cilju.Bili smo prikrajšani za sicer lepe razglede ob poti zaradi turobnega vremena skozi celi dan pa vendar je vsak v sebi čutil ,da počnemo nekaj dobrega za svojo dušo.Ta Šilijeva najljubša turno - smučarska pot na Smrekovec je sicer usmerjena v strme vlake,po katerih se spravlja les v dolino.Hitro smo opravili s potjo do vrha Smrekovca in previdno zaradi obilice snega in njegovega ugrezanja nadaljevali do koče,kjer sta naju že čakala prijazna oskrbnika Romana in Tomo ter poskrbela za naše želodce,nato pa smo se vpisali v Šilijevo spominsko knjigo ter se vsi skupaj fotografirali za spomin.Kljub slabšemu vremenu smo preživeli lep zimski dan med smrekovškimi gozdovi na debeli beli preprogi.PD Velenje in PD Šoštanj sta skupaj izvedla lepo ,varno in prijetno druženje v zaščitenem območju in zavetju smrekovških gozdov.

20.01.2018, Borut Zajc
Gora Oljka - Pohod ,, Zdravju naproti ,,

Izhodišče pohoda je uradno Polzela pa vendar Šoštanjčani vedno krenemo proti Gori Oljki iz Šoštanja,saj tja preko Lokovice in Velikega vrha vodi planinska pot ,ki jo oskrbuje naše društvo.Na vrhu prejmejo vsi pohodniki v čast praznika Sv. Neže trdo kuhano jajce,jubilejni pohodniki pa tudi priznanja za 10,20 in 30 kratno udeležbo na pohodu.Letos je bil to že 37. zimski pohod ,,Zdravju naproti ,, .To je prijeten vzpon na najvišji vrh Ložniškega gričevja 733m visoko in prijeten razglednik.Zelo prijeten izlet za nabiranje kondicije v bolj ležernih ,kratkih zimskih dneh.Agnes (Neža,Janja) častimo jo kot devico in mučenko.Komaj trinajst letno Nežo,hčer plemenitih rimskih staršev ,lepo in bogato naj bi vzljubil in zasnubil sin cesarskega namestnika Simfronija - tedaj so se v Rimu dekleta zaročala še čisto mlada a ga je odklonila,ker se je bila zaročila nebeškemu Ženinu. Postala je zavetnica čistosti devic,skavtinj,vrtnarjev,otrok,zaročencev,žrtev posilstva,živali -  zlasti ovac,pastirjev in ovčarjev. Najbolj znan pregovor pri nas je ,da Sv.Neža kuram ritke odveže,ker v tem času kokoši spet začnejo nesti jajca.Ponekod so na njen god v cerkvi darovali volno,vreme na njen god pa napoveduje letino. Če je sončno ,bo sadje črvivo.Dekleta so se ji včasih priporočala za ženina.Rodila se je v tretjem stoletju v Rimu in umrla prav tam v letu 304! Skoraj vedno je na slikah upodobljena z jagnjetom ,ki ga drži v naročju.

07.01.2018, Borut Zajc
Mrzlica

Mrzlica (1119m) je vrh v osrednjem severnem delu Posavskega hribovja med Čemšeniško planino in dolino Savinje ter Celjsko kotlino in Zasavjem.Na severozahodu pod vrhom je planinski dom.Na Mrzlici so prvo kočo postavili 1899,sedanji "Planinski dom na Mrzlici " pa je bil zgrajen 1963.Severna pobočja so večinoma porasla z bukvijo.Na južnih in zahodnih pobočjih so krčevine s travniki in pašniki,ki segajo vse do vrha planine in so domnevni ostanki nekdanjih pašnih planin.Pobočja so naseljena s samostojnimi kmetijami ali v obliki gručastih zaselkov do nmv. 800m.Mrzlica je v zadnjih nekaj letih postala izredno priljubljena izletniška točka ,posebej za obiskovalce iz Savinjske doline in Zasavja.S svojimi 1122m nadmorske višine je druga najvišja gora zasavskega hribovja in iz nje je tako,tako kot s Kuma izjemen razgled,saj so vsi bližji vrhovi precej nižji.Po nekaterih podatkih naj bi bila koča na Mrzlici celo najbolj obiskana planinska postojanka v slovenskem sredogorju v kar smo se lahko sami prepričali saj je bila koča polna ,kljub zelo neprijaznemu vremenu v času našega obiska.Osebje se je zelo izkazalo s hitro in dobro postrežbo raznolikih stvari.Kočo upravlja planinsko društvo Trbovlje in nudi okoli 70 ležišč v večih sobah.Tudi za najmlajše je poskrbljeno,saj so na travniku pred kočo številna igrala,ki so dobro vzdrževana.Koča sama je nekoliko pod vrhom Mrzice ( okrog 30m) in na vrh vodi strma pot skozi gozd.Na vrhu je razgledna plošča ,ki nam omogoča dobro orientacijo.Na Mrzlico vodi več planinskih poti iz Prebolda,Šempetra v Savinjski dolini,iz Trbovelj in tudi iz Zabukovice od koder smo prišli tudi mi ,vse pa trajajo cca. 3 ure zmerne hoje.Kadar vreme ni oblačno ali gosta megla kot v našem primeru je z vrha Mrzlice širok razgled.Na vzhodu vidimo Gozdnik ,Šmohor,Boč in Donačko goro,od vzhoda proti jugu se dvigajo Kopitnik ,Kozje,Lisca,Bohor,Gorjanci in Kum,z juga proti zahodu pa Snežnik,Javornike,Nanos in Julijce,od zahoda proti severu pa so Dobrovlje,Golte,Raduha,Peca...Pod nami na severu Savinjska dolina s Polzelo,Braslovčami,Preboldom in Žalcem,na jugu so revirji s Hrastnikom in Trbovljami ter na vzhodu dolina Rečice proti Laškem...

26.12.2017, Borut Zajc
Pohod Topolšica-Lomek - Sleme

Tradicionalni pohod PD Šoštanj na državni praznik Dan samostojnosti in enotnosti je letos potekal že desetič zapovrstjo.Zbrali smo se kot vedno ob osmi uri zjutraj pred starim bazenom v Topolšici in od tam po kratki uvodni predstavitvi poteka pohoda mimo bolnišnice pričeli z vzponom na Lom.Po kratkem strmem delu čez gozd smo prišli do Adama,kjer se gozd odpre in v pasu se po celotnem pobočju vijejo posamezne domačije.Mimo hiš smo se povzpeli na kolovoz ,ki pripelje na vrh planote Lom.Pot kasneje deloma seka ovinke kolovoza in je ves čas speljana zelo lagodno ,tako,da vzpon do zapuščene Dražnikove domačije ,kjer je prvi daljši postanek hitro mine.Od Dražnika nas pot naprej vodi po kolovozu mimo vikendov do Vodovnika od koder se povzpnemo še do Ravsa,domačije ,ki stoji tik pod samim vrhom Loma - Lomek (883m nmv.)Od Ravsa se spustimo po travniku in nato skozi gozd do Banka .Od tu po novo asfaltirani cesti prispemo do Žlebnika.Vseh trideset današnjih udeležencev vključno s psičko Taro in psom Smukom posedemo pred domačijo ,seveda pa si z zanimanjem ogledamo novi  spominski objekt postavljen v spomin prerano preminulemu partizanskemu pesniku Karlu Destovniku - Kajuhu domačinu iz Šoštanja.Karel je bil vodja kulturniške skupine XIV.  udarne divizije NOV,ki se je namestila pri Žlebniku.Zvečer je hišo iznenada napadla nemška patrulja in Kajuh je bil že ob prvih strelih mrtev,posmrtno so mu leta 1953 podelili red narodnega heroja.Občina Šoštanj mu je letos postavila dostojno obeležje ob obletnici njegovega rojstva. Pot nadaljujemo z vzponom po gozdu do Orla in med potjo lahko opazujemo moč narave ,ki se je razbesnela v obliki vetroloma pred nekaj dnevi.V domu na Slemenu sledi daljši postanek ,kjer izkoristimo gostoljubnost novih lastnikov objekta ,se dobro okrepčamo in osvežimo po prehojeni poti,predsednik PD Šoštanj pa nam tudi vošči za praznike.Po spominski fotografiji z osebjem doma se poslovimo in počasi sestopimo v smeri Zavodenj.Na parkirišču Kavčnikove domačije nas pričaka šofer z busom in nas varno in udobno odpelje v dolino do naših jutranjih izhodišč. Tako smo v lepem vremenu izpeljali naš zadnji letošnji planirani pohod in se za letos poslovili med sabo.




SREČEN,VAREN IN USPEŠEN KORAK VSEM V LETU   2 0 1 8 ! 


04.11.2017, Borut Zajc
Izlet v neznano - Ajdovščina z okolico (Krožna pot po Angelski gori...)

Tokrat smo se podali v okolico Ajdovščine na tematsko pot po Angelski gori,ki je zasnovana kot krožna pot,kot ogrlica na kateri so nanizani biseri narave in dela človeških rok.So deli časa in zelo nazorno prikazujejo večno prilagajanje človeka naravi,njegovo odvisnost in možnost sobivanja tudi v ostrih in težavnih časih,kot tudi čarobno lepih razmerah matere Gore.Pot po Angelski gori ima 17 postaj na območju Otlice in Kovka.Pot lahko traja 5-6 ur ,lahko pa tudi cel dan odvisno od naše zainteresiranosti za stvari okoli nas. Otlica je 3km dolgo naselje v Vipavski dolini,ki leži ob cesti Predmeja - Col na Gori.Naš prvi cilj je bil Sinji Vrh (1002m),kamor vodi lahka planinska pot ,tik pod vrhom pa je tudi istoimensko gostišče ,kjer ponujajo domače specialitete in vipavska vina imajo pa tudi etnološko sobo s starinskimi predmeti,žal je bilo ob našem prihodu vse skupaj še zaprto - bili smo prezgodnji.Ob nadaljevanju poti smo se ustavili ob kamniti spirali ali polžu ,zgrajenem v slogu znamenitih suhozidav in je arhitekturno delo Damjana Paplerja zgrajeno iz okoliške kamnine.Pot nas je vodila tudi mimo Otliškega okna skozi katerega se pohodniku odpira čudovit razgled na Vipavsko dolino pod nami.Poznana je legenda o Otliškem oknu na Angelski gori.Nad vasjo Otlica naj bi hudič naredil v jezi luknjo s svojim rogom.Okno je dalo ime vasi Otlica .Zaradi njega naj bi bila namreč gora votla oziroma narečno " otla",vas pa je potem ime vrnila oknu.Sledil je spust proti zvončku želja pod oknom nekaj pa se nas je povzpelo nazaj kar skozi okno iz njegove spodnje strani.Sledil je ponoven strm spust proti dolini do izvira Hublja nad Ajdovščino.Hubelj je reka v dežnem obdobju pa hudournik ,ki teče skozi Ajdovščino.Izvir sestavlja več kraških izvirov v deževnem obdobju pravih slapov ,ki se združeni po dobrih dveh kilometrih izlijejo v reko Vipavo.Sledil je počitek in okrepčilo v gostišču ob izviru,kjer je tudi manjša HE in zajetje pitne vode za bližnjo dolino pričakal pa nas je tudi šofer ,ki nas je odpeljal na Turistično kmetijo "NA HRIBU - ŽORŽ".Sledil je zaključek ob dobri domači kulinariki in okusni regionalni kapljici.Po lepo preživetem jesenskem dnevu smo se varno vrnili v domače okolje.

15.10.2017, Borut Zajc
Raduha-Po gamsovih sledeh...

Raduha je 2062m visoka gora v vzhodnem delu Kamniško - Savinjskih Alp,od osrednje skupine ločena z globoko sotesko Savinje.Njeno vršno podolgovato sleme poteka in se zložno dviguje v smeri severovzhod - jugozahod ,iznad katerega se dvigujejo posamezni vrhovi,od najnižjega Jelovca (1845m),srednjega Laneža (1925m),do Male Raduhe (2029m) in najvišjega vrha Velike Raduhe (2062m).Njeno jugovzhodno pobočje je na vrhu strmo,pokrito s travo in nizkim ruševjem ,zložnejši srednji del je pokrit z redkim macesnovim gozdom,v tem delu pa ležijo tudi planine Arta,Javorje,Kal in Loka,na slednji stoji planinska postojanka Koča na Loki (1534m).V zahodnem delu pobočja na višini 1500 m leži Snežna jama ,najvišje ležeča slovenska turistična jama.Nižje prevladuje smrekov gozd.Zahodna in severna stran gore sta skalnati in padata prek ostenja na gozdnato uravnavo nad Savinjo oziroma planini Javorje in Grohat ,na kateri stoji Koča na Grohatu (1460m).



Naše izhodišče je bilo malo pred Solčavo pri Rogovilcu,sedaj lepo obnovljena starejša hiša od koder smo pot nadaljevali dobrih dvesto metrov vzdolž reke Savinje po asfaltni podlagi nato pa nadaljevali po stezi levo tik pred mostom čez Savinjo.Pot se dviguje nad levim bregom Savinje in je do kmetije Račnik markirana.Pri Račniku nadaljujemo levo navzgor po kolovozu preko travnika.Pot nas pelje po lovski stezi preko suhe struge mimo zelo velike skale ob levi strani poti.Tu se pot prične strmo vzpenjati vse do velikega skalnega oboka - Račkih vrat 1450m,imenovanih po najbližji kmetiji v okolici.Po kratkem počitku nadaljujemo po poti bolje brezpotju nad obokom,kjer je veliko izpostavljenih mest in zato zelo nevarnih za zdrs.Zaradi orientacijske zahtevnosti je treba imeti kar nekaj pustolovske in raziskovalne žilice ,za kar smo kasneje bogato poplačani.Obok nad vrati je prehoden a zahteva previdnost in nekaj plezalskih veščin.Precej varneje je prehoden s spodnje strani saj je v obratni smeri še zahtevnejše zaradi krušljivosti ,velike strmine in same ozkosti oboka.Čudovita panorama z vrha oboka nas nagradi za prehojeno pot.V nadaljevanju vzpona smo si enkrat pomagali tudi z vrvjo zaradi zelo strmega in krušljivega terena ter vsi uspešno prispeli do vršnega grebena in nato na sam najvišji vrh Raduhe.Po krajšem počitku ,fotografiranju smo se preko Durc spustili do koče na Grohatu in kasneje še do kmetije Bukovnik na 1327m ,najvišje ležeče v Sloveniji,kjer je parkirišče s prevozom proti domu.Raduha slovi po svoji bogati alpski flori.Med potjo smo opazili cele nasade rumenih pogačic,dlakavega sleča,lepega jegliča,Zoisove zvončnice ,planik in še česa.Naša tura je bila precej zahtevna ,opravili smo z veliko višinske razlike od Rogovilca ,ki leži na le 590m,do Raduhe na 2062m in nazaj, nekateri skoraj do izhodišča.Preživeli smo lep jesenski dan na brezpotjih okoli Raduhe,kjer je narava še tako prvinska in udeleženci se že veselimo naslednjega pohoda po širnih brezpotjih ,če ne prej pa naslednje leto v našem jesenskem terminu.


22.09.2017, Borut Zajc
Korzika

Korzika (Corsica,francosko Corse) je četrti največji otok v Sredozemskem morju in hkrati francoska regija,nahaja pa se zahodno od Apeninskega polotoka.Upravno je Korzika del celinske Francije,čeprav je od nje loči Ligursko morje in je razdeljena na dva departmaja.Corse - du - Sud s sedežem v Ajacciu ter Haute-Corse s sedežem v Bastiji.Otok Korzika od severa do juga meri 183km,od vzhoda do zahoda pa 83km.Njena površina znaša 8682 kvadratnih kilometrov.Dolžina obale je ocenjena na 1000km od česar je približno tretjina peščene,preostanek pa skalnate.Na Korziki se za vsakega najde nekaj ,saj je to otok prelepih peščenih plaž,slikovitih mestec in zavidljivo lepih goratih predelov zato nobenega obiskovalca ne pusti hladnega.Korzika je otok ,ki se kopa v sredozemskem soncu,se ponaša s popolnimi plažami,kot z veličastno gorsko pokrajino ,z očarljivimi mesteci in vasmi ter prijetnim podnebjem.Najpomembnejša sestavina korziškega gospodarstva (Korzika velja za najslabše razvito francosko regijo) je turizem ,ki pa ni razvit do megalomanskih razsežnosti sredozemskih destinacij.Korzika je polna naravnih čudes.Otok je preskočil čase masovnega turizma in se izognil gradnji velikih hotelskih kompleksov ,ki so zaznamovali Španijo.Temu je pripomogel "bombaški" nacionalizem otočanov.Marsikatera bomba se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja razpočila na dvorišču tujih investitorjev ,ki so želeli pozidati peščene plaže.Danes je velik del otoka spremenjen v naravni park.Korzika je otok vulkanskega izvora izredno hribovit,gorat in zelen,ki pripada Franciji,čeprav se imajo domačini za vse drugo.Velik del obale je še vedno nedotaknjen in poznan kot otok lepote.Je priljubljena destinacija za vse uživače na rajskih peščenih plažah ali v zaspanih vaseh,ljubitelje neokrnjene narave,aktivnih počitnic in kampiranja.Otok je tudi raj za pohodnike.Celotno območje je prepleteno s potmi iz ene obale na drugo stran,ki vključujejo najbolj skrite,najbolj oddaljene in najbolj nedostopne predele otoka.Glavna pohodniška pot GR 20 ,ki se vije po otoku,je ena najlepših v Evropi.

26.08.2017, Borut Zajc
Mrzla gora ( 2203m)

Mrzla gora in Ledinski vrh ležita malo stran od glavnih poti v Kamniško - Savinjskih Alpah (KSA) in sta tudi zato včasih deležna manj obiska,kar pa si seveda ne zaslužita.Mrzla gora je prava lepotica nad Okrešljem,Ledinski vrh pa nemi opazovalec velikanov okoli sebe.Ledinski vrh (2108m) spada med lažje dostopne dvatisočake (KSA) in je tudi zaradi tega bil izbran kot alternativni vrh za tiste ,ki si želijo obiska visokogorja pa se kljub temu niso odločili za obisk Mrzle gore.Ledinski vrh leži tik ob meji z Avstrijo,Zahodno od Jezerskega sedla (2034 m).Njegovi sosednji vrhovi so Velika Baba na severu,Rinke na jugu in Mrzli vrh in Mrzla gora na vzhodu.Obe skupini smo pot pričeli na parkirišču pod slapom Rinka v Logarski dolini (cca. 1000 m ).Povzpeli smo se do Frischaufovega doma na Okrešlju (1396m)visoko in od tam nadaljevali preko Gornjega Okrešlja in Praga proti Savinjskemu sedlu (2001m).Od tu dalje je le še rahel vzpon do Ledinskega vrha.Druga skupina ,ki si je izbrala zelo zahtevno pot na Mrzlo goro pa je že pod Savinjskim sedlom na razpotju zavila desno proti svojemu cilju z nadetimi čeladami na glavah,saj ima Mrzla gora sloves težkega in nevarnega dostopa do vrha.Na vrh peljeta sicer dve markirani poti.Ena iz Matkovega kota in je od njegovega škafa naprej zelo težko prehodna (slabo varovana z nevarnim meliščem za večjo skupino...) Druga pot pelje iz Logarske doline in je najpogosteje uporabljena pot na vrh in po tej smo ga tudi mi osvojili.Gora ima zelo malo varovalnih elementov zato je marsikdaj potrebno poprijeti za skalo in plezati.Po dobrih treh urah od Okrešlja in od tega slabih dveh  urah plezanja smo vsi srečni in veseli osvojili vrh od tega velika večina prvič v življenju pa tako blizu njega smo bili že dostikrat.Po skupni spominski fotografiji smo hitro in previdno saj je pot navzdol še zahtevnejša odšli proti koči na Okrešlju kjer nas je že čakala prva skupina,ki je opravila z Ledinskim vrhom.Po krajšem okrepčilu na koči smo skupaj odšli proti dolini in slapu Rinka kjer je bil dogovorjen prevoz proti domu.Dobro smo izkoristili lepo toplo poletno soboto za aktivnosti v naravi in druženje na planinskih poteh ter plezanju po skalovju.

Stran:   1   2   3   4   5 
Prikaz: 1 - 30 od 132
V sodelovanju s Portalom sostanj.info