novice aktivnosti fotogalerija gradiva povezave kontakt RSS kanali

Planinsko društvo Šoštanj deluje na področu zahodnega dela Šaleške doline že preko 110 let. V okviru društva delujejo mladinski, vodniški in markacijski odsek ter dve sekciji: Zlatorog in Gaberke. Društvo upravlja tudi dve obhodnici in sicer Trško pot okoli Šoštanja in Ravensko pot. Včlanjenih je okoli 300 planink in planincev, ki imajo možnost, da se udeležijo preko 20 izletov, pohodov, taborov in tur, ki jih društvo organizira vsako leto. Postanite oz. ostanite člani PD Šoštanj tudi vi! Obiščite društveno pisarno na Koroški cesti 13 (bivši vrtec Lučka) v uradnih urah, ki so vsak četrtek od 18h do 20h.

 
ZGODOVINA
AKTIVNOSTI 2018
ORGANIZIRANOST
SEKCIJE
ČLANARINA
TRŠKA in RAVENSKA POT
Avtor: www.pzs.si
Iskanje
 
Novice v moj e-predal

prijava   odjava
Vreme






Domov > Fotogalerije
Stran:   1   2   3   4 
Prikaz: 1 - 30 od 117
Iskanje:  
07.07.2018, Borut Zajc
Raduha 2062m - Varno v gore 2018

Kot že vrsto let smo se tudi letos Planinska društva iz Šaleške doline podali na akcijo Varno v gore.Glavni organizatorji skupne akcije so bili letos planinci iz Planinskega društva Škale - Hrastovec ,tokrat smo medse povabili tudi PD Mislinja.Skupaj smo se v soboto 7.7.2018 podali v vzhodni del Kamniško - Savinjskih Alp in sicer na mogočno Raduho 2062m nmv.V želji ,da bi bilo druženje čim bolj zanimivo za čim širši krog planincev so bile organizirane kar 4  ture različnih težavnosti.Zaradi nepredvidljivih okoliščin (spravilo lesa)je prišlo med potjo tudi do manjših sprememb ,ki pa niso vplivale na dobro vzdušje med udeleženci akcije ,ki se je končala pri Turistični kmetiji Zgornji Zavratnik nad Lučami,kjer je bilo poskrbljeno za dobro hrano in pijačo ter domačo glasbo ob kateri so se nekateri pari tudi veselo zavrteli...Letošnjih rekordnih 113 udeležencev iz kar šestih Planinskih društev je varno opravilo letošnjo skupno akcijo s pomočjo mnogih planinskih vodnikov iz vrst sodelujočih društev pa tudi vreme je odlično služilo cel dan prireditve.

12.06.2018, Štumberger Andreja
Kamniški dedec 1583 m

V nedeljo 10. 6. 2018 je bilo vreme ponovno kot naročeno. Toplo jutro, polno sonca je klicalo po potepu v gore. Osem se nas je iz Šoštanja odpeljalo čez Črnivec, v krasno dolino Kamniške Bistrice. Naš tokratnji cilj je bil Kamniški Dedec, 1.583 visoka gora, ki se nahaja na začetku oz. koncu grebena Zeleniških špic. Štartali smo pri Domu v Kamniški Bistrici (601 m) in kaj hitro prišli v čudovit senčen gozd, kjer nas je kmalu oznaka za Kamniško sedlo usmerila desno. Pot se je pričela strmo vzpenjati, zaradi namočenosti terena pa je bila potrebna precejšnja previdnost, saj so bile korenine in skale zelo spolzke.  Po nekaj minutni hoji nas je pot pripeljala do razpotja v Klinu. Markirana pot na Kamniško sedlo gre  levo navzgor, mi pa smo se usmerili desno, na neoznačeno pot, ki je bila zelo dobro shojena in vidna. Tukaj smo srečali kar precej možicljev, ki so dobili še kakšno »dodatno nadstropje«. Po precej dolgem in strmem vzponu ter prečenju hudournika smo prišli do lovske koče, kjer smo naredili prvi daljši postanek. Ob čudovitem pogledu na naš cilj desno, ter levo na Brano, Kamniško sedlo in Planjavo, smo si privoščili malico. Pot smo nadaljevali po lepo shojeni poti, ki je postopoma postajala vse strmejša in zahtevnejša.  Nevarnost zdrsa ob mokrem terenu je bila tukaj precejšnja, v nadaljevanju pa  je strmina rahlo popustila. Nadaljevali smo po krasni grebenski poti, še vedno v zavetju še kako dobrodošle sence. V bližini skalnatega skoka smo pustili palice in kmalu smo ponovno zagrizli v kolena, pot se je strmo vzpela, tik pod vrhom pa nas je pričakalo še nekajminutno poplezavanje. Na dokaj prepadnem vrhu z mogočnim razgledom na okoliške vršace Kamniško Savinjskih Alp smo se zadržali kar lep čas. Da moramo nazaj v dolino, so nas opozorile vedno temnejše megle, ki so se začele ovijati okoli najvišjih vrhov.  Po začetnem strmem spustu, ki smo ga na trenutke skoraj vsi občutili tudi na naši »tazadnji«, smo po grapi hudournika, ki je premogel še nekaj manjših tolmunčkov, prispeli nazaj do Doma v Kaniški Bistrici. Sledilo je druženje in uživancija ob hladni »pijački«. Spet en krasen izlet.

01.05.2018, Polona Moškon
Kropa - Jamnik - Vodiška planina

Na letošnjem že tradicionalnem prvomajskem izletu smo odkrivali lepote Gorenjske.Iz Krope po kovaštvu znanem trgu,stisnjenim v ozki dolinici pod severovzhodnimi pobočji Jelovice ,smo se v lahkem vzponu in pretežno gozdni poti povzpeli do cerkve Sv. Primoža in Felicijana na Jamniku,ki se nahaja na razglednem travnatem grebenu.Zaradi izredno lepega razgleda po gorenjski ravnici ,Karavankah in Kamniško - Savinjskih Alpah mu radi rečemo tudi balkon Gorenjske.Pot nas je v nadaljevanju vodila zahodno od pobočja Jelovice,na Vodiško planino, kjer je Partizanski dom ,z znamenito lipo iz leta 1473. Po okrepčilu in počitku nas je pot vodila navzdol ,nazaj v Kropo,kjer smo si od zunaj ogledali kovačnico za žeblje - vigenjc in vstopili še v Kovaški muzej Kropa ,ki predstavlja in razvija zavest o pomenu kroparske dediščine in spoznali zgodovino kovaštva.

22.04.2018, Borut Zajc
Šisernikova pot ( Legen - Kremžarjev vrh - Dravograd )

Šisernikova pot vodi po severozahodnem obrobju Pohorja.Imenovana je po zaslužnem planincu ,markacistu in alpinistu iz Slovenj Gradca.Pot smo pričeli na Legnu nad Slovenj Gradcem od koder nas je ločila dobra ura hoda do Kremžarjevga vrha ali pogovorno priljubljene Kremžarce nad Sl. Gradcem.Tik pod vrhom je planinska postojanka od koder je do  pravega vrha še deset minut hoje.Sledilo je fotografiranje in obvezna malica izpod rok prijaznega oskrbnika ali pa kar iz nahrbtnika.Po kratkem počitku nas je pot vodila najprej po grebenu proti severu,kjer smo se najprej nekoliko spustili ter nato pot nadaljevali po obronkih in mimo nekaj hribovskih kmetij do končnega našega cilja na avtobusnem postajališču v Dravogradu.



Jože Šisernik (1933 - 1980 )



Človeku po katerem se imenuje priljubljena planinska pot zlasti med domačini ,ki jo obiskujejo organizirano vsako leto v mesecu februarju je srce prenehalo biti v trenutku ,ko je na smuški tekmi vrh Pohorja pripeljal v cilj.Jože Šisernik se je rodil leta 1933 na Legnu pri Sl. Gradcu ,kjer se je že v rani mladosti naužil lepot Pohorja , Uršlje gore in Pece in zato tudi vse življenje planinaril.Od leta 1953 je sodeloval v planinskem odboru PD Sl. Gradec ,žrtvoval se je za vzgojo šolske ,delavske in kmečke mladine ji približal naš planinski in alpski svet,ter z njimi večkrat prehodil vse naše gore.Od leta 1965 so ga poznali kot izrednega alpinista saj je nenehno zahajal v stene .Bil je član gorske reševalne službe in vodja alpinističnega odseka vse do svoje prerane smrti.

08.04.2018, Borut Zajc
Slovenska Čičarija

Čičarija je kraška pokrajina v severovzhodnem delu Istre.Na severu meji na Podgrajsko podolje,na jugu na Podgorski kras ali Belo Istro.Vleče se v jugovzhodni smeri od Kozine v Sloveniji do Reke na Hrvaškem.Preko Čičarije se vlečeta dva vzporedna hrbta.Višje vzpetine so polne kraških vrtač in brezen.V celoti je to pusta pokrajina z veliko sredozemskega rastlinja predvsem grmičevja.Poletja so razmeroma hladna ,zime pa ostre,saj je burja tukaj pogost pojav.Čičarija je ena najskromnejših slovenskih pokrajin,kar je predvsem posledica pomanjkanja vode.Padavine so sicer izdatne vendar zaradi kraške sestave tal voda hitro ponikne.Čičarija je ena najrevnejših pokrajin s prstjo,slikovita planota kotanj,vrtač in jam ter obilo vetra zato tukaj sedaj načrtujejo vetrnice za pridobivanje električne energije.

24.03.2018, Borut Zajc
Slavnik 1028m

Slavnik je slaven po razgledu in pisanem cvetju. Z vrha Slavnika se razprostira razgled do Nanosa in Trnovskega gozda ,Alp in Dolomitov,Istre in morja,vplivi teh pokrajin pa se razkrijejo,če pogledamo na okoliške travnike in v gozd.Tu lahko odkrijemo pravo mešanico gorskega in mediteranskega rastlinstva,posebnost edinega tisočaka v tem delu Slovenije. Slavnik je zadnji vrh nad 1000m na Slovenski planinski transverzali ,ki poteka od Maribora do Jadranskega morja.Slavniku domačini pravijo tudi primorski ali istrski Triglav.Slavnik se spogleduje s toplim morjem na eni in hladno gorato notranjostjo na drugi strani.Če se na Slavnik povzpnemo z morske strani iz Podgorja v gozdu srečamo toploljubne drevesne vrste ,kot so črni gaber ,puhasti hrast in mali jesen.Na severni strani nas pot vodi iz Hrpelj in Skadarščine od koder smo se tudi mi uspešno povzpeli pa nas spremljajo hladnoljubne drevesne vrste predvsem bukev,veliko pa je tudi iglastega gozda,ki priča o intenzivni pogozditvi golega krasa v preteklosti.Slavnik nam kaže gorsko - morski obraz z običajno šibkim do močnim vetrom na njegovem golem vrhu.Edini naravni travniki v Sloveniji so pod gozdno mejo v Alpah ,drugod so jih z izsekavanji gozdov ustvarili ljudje.Po okrepčilu v koči tik pod vrhom smo pričeli s spustom na južno stran proti Podgorju in naprej vse do Hrastovelj ,kjer nas je čakal prevoz proti domu.Med spuščanjem pod kraški rob smo kar nekajkrat prečili zelo obremenjeno progo s pogostimi vlakovnimi kompozicijami,ki smo jih opazovali kako so se vzpenjale proti vrhu kraškega roba.Med potjo smo se ustavili pred podružnično cerkvijo Sv. Helene iz konca XV stol.in predelane v začetku XVIII stol. sedaj pa ogrožene zaradi bližine zelo pomembne železniške proge.Po prijetni hoji smo kmalu prispeli do vasice Hrastovlje ,ki je postala znana po letu 1949 ,ko so pod ometom njene taborne podružne cerkvice odkrili freske z motiviko Mrtvaškega plesa.Tabor s podružno cerkvijo sv. Trojice je zrasel na mali skalni vzpetini nad vasjo v šestnajstem stol. za obrambo pred Turki pa tudi za zaščito prebivalstva  v kasnejših beneško - avstrijskih vojnah. Tu smo zaključili lep spomladanski društveni izlet po narodnem parku razglašenem leta 1992 za sam vrh in okolico Snežnika.


02.03.2018, Borut Zajc
Občni zbor PD Šoštanj

V petek zvečer smo se člani planinskega društva zbrali na rednem letnem občnem zboru v prostorih gasilskega društva Šoštanj.Po uvodnem nagovoru sedaj že bivšega predsednika PD Mateja Kortnika je sledil simpatični nastop mladih planincev iz OŠ Karla Destovnika - Kajuha Šoštanj , ki so vsi tudi člani našega društva in pridno delajo pod vodstvom mentoric v šoli in tudi osvajajo zavidljive rezultate na raznih tekmovanjih tudi na državni ravni.Sledila je multivizijska predstavitev delovanja društva v preteklem letu za katero odlično že vrsto let zapored poskrbi naša sedanja tajnica Vladimira Lepko.Med predstavitvijo smo v sliki in besedi ob primerni glasbeni podlagi spoznali delovanje društva v preteklem letu.Veliko je fotodokumentacije vodniškega odseka iz njihovih izletov doma in na tujem ,marljivih markacistov z njihovih delovnih akcij,zavzetost mentoric pri delu v OŠ,delovanje sekcij Zlatorog in Gaberke ter uspešno izvedenih vseh treh planinskih taborov pod okriljem PD. Sledila je izvolitev delovnega predsedstva občnega zbora,nato pa smo pazljivo prisluhnili poročilom predsednika,blagajničarke,načelnikov odsekov ter vodij sekcij.Sledilo je poročilo predsednika nadzornega odbora in predsednice častnega razsodišča ter razprava na podana poročila.Predstavljena nam je bila dopolnitev  pravil društva,ki smo jih tudi soglasno potrdili.Nadalje so nam predstavili kandidata za predsednika društva ,ki je bil kasneje na nadomestnih volitvah tudi izvoljen.Novi predsednik PD Šoštanj je plod domačega dela z mladimi od vrtca dalje preko OŠ,mladinskega odseka,je planinski vodnik in skrbi za orientacijska tekmovanja,sodeluje v UO društva...Novi predsednik PD Šoštanj je Jure Grudnik,ki nam je takoj po izvolitvi predstavil program dela za leto 2018,ter se zahvalil za zaupanje in obljubil resno delo v bodoče predvsem z mladimi na njihovem  prehodu med  odrasle člane,kjer beležimo največ izgub članstva.Pod točko razno so sledili pozdravi in razmišljanja naših gostov iz sosednjih društev ter  govor predsednika PZS sicer tudi našega člana društva. Zahvalo in pohvalo za naše delo na občinski ravni nam je osebno izrekel tudi župan občine Šoštanj Darko Menih. Ocena naših gostov je ,da je sodelovanje z nami dobro a je možno to v bodoče še izboljšati in poglobiti z raznimi skupnimi akcijami.Ob koncu uradnega dela zbora je sledilo še družabno srečanje s prigrizkom in osvežilnimi napitki za vse udeležence občnega zbora.

18.02.2018, Borut Zajc
Po Šilijevih vlakah na Smrekovec (1577m)

Letošnji tradicionalni pohod po Šilijevih vlakah na Smrekovec je potekal v pravih zimskih razmerah po obilici tudi nekaj na novo zapadlega snega na dosti podlage.Zaradi tega je bila trasa pohoda nekoliko spremenjena predvsem vzpon ,ki bi bil po utečeni poti letos prezahteven za okoli šestdeset udeležencev pohoda.Letos smo opravili že deveti pohod po vrsti v spomin na veliko prerano umrlega prijatelja,planinca,gozdarja Milana Pogorelčnika - Šilija.Udeleženci iz cele doline smo se zjutraj zbrali pri gostilni Savinek v Belih Vodah,kjer nas je čakal topel čaj ali kava za kar vedno poskrbi ravno tako kot za enolončnico na koči pod Smrekovcem Žagarstvo Marko Mazej,ki s tem lepo neguje spomin na pokojnega prijatelja Šilija.Večina peš nekateri pa s turnimi smučmi smo nadaljevali pot do Luka od koder vodi markirana planinska pot do vrha Smrekovca.Rahlo sneženje in občasni sunki vetra niso uspeli preprečiti dobrega vzdušja gibajoče kolone pohodnikov proti njenemu cilju.Bili smo prikrajšani za sicer lepe razglede ob poti zaradi turobnega vremena skozi celi dan pa vendar je vsak v sebi čutil ,da počnemo nekaj dobrega za svojo dušo.Ta Šilijeva najljubša turno - smučarska pot na Smrekovec je sicer usmerjena v strme vlake,po katerih se spravlja les v dolino.Hitro smo opravili s potjo do vrha Smrekovca in previdno zaradi obilice snega in njegovega ugrezanja nadaljevali do koče,kjer sta naju že čakala prijazna oskrbnika Romana in Tomo ter poskrbela za naše želodce,nato pa smo se vpisali v Šilijevo spominsko knjigo ter se vsi skupaj fotografirali za spomin.Kljub slabšemu vremenu smo preživeli lep zimski dan med smrekovškimi gozdovi na debeli beli preprogi.PD Velenje in PD Šoštanj sta skupaj izvedla lepo ,varno in prijetno druženje v zaščitenem območju in zavetju smrekovških gozdov.

20.01.2018, Borut Zajc
Gora Oljka - Pohod ,, Zdravju naproti ,,

Izhodišče pohoda je uradno Polzela pa vendar Šoštanjčani vedno krenemo proti Gori Oljki iz Šoštanja,saj tja preko Lokovice in Velikega vrha vodi planinska pot ,ki jo oskrbuje naše društvo.Na vrhu prejmejo vsi pohodniki v čast praznika Sv. Neže trdo kuhano jajce,jubilejni pohodniki pa tudi priznanja za 10,20 in 30 kratno udeležbo na pohodu.Letos je bil to že 37. zimski pohod ,,Zdravju naproti ,, .To je prijeten vzpon na najvišji vrh Ložniškega gričevja 733m visoko in prijeten razglednik.Zelo prijeten izlet za nabiranje kondicije v bolj ležernih ,kratkih zimskih dneh.Agnes (Neža,Janja) častimo jo kot devico in mučenko.Komaj trinajst letno Nežo,hčer plemenitih rimskih staršev ,lepo in bogato naj bi vzljubil in zasnubil sin cesarskega namestnika Simfronija - tedaj so se v Rimu dekleta zaročala še čisto mlada a ga je odklonila,ker se je bila zaročila nebeškemu Ženinu. Postala je zavetnica čistosti devic,skavtinj,vrtnarjev,otrok,zaročencev,žrtev posilstva,živali -  zlasti ovac,pastirjev in ovčarjev. Najbolj znan pregovor pri nas je ,da Sv.Neža kuram ritke odveže,ker v tem času kokoši spet začnejo nesti jajca.Ponekod so na njen god v cerkvi darovali volno,vreme na njen god pa napoveduje letino. Če je sončno ,bo sadje črvivo.Dekleta so se ji včasih priporočala za ženina.Rodila se je v tretjem stoletju v Rimu in umrla prav tam v letu 304! Skoraj vedno je na slikah upodobljena z jagnjetom ,ki ga drži v naročju.

07.01.2018, Borut Zajc
Mrzlica

Mrzlica (1119m) je vrh v osrednjem severnem delu Posavskega hribovja med Čemšeniško planino in dolino Savinje ter Celjsko kotlino in Zasavjem.Na severozahodu pod vrhom je planinski dom.Na Mrzlici so prvo kočo postavili 1899,sedanji "Planinski dom na Mrzlici " pa je bil zgrajen 1963.Severna pobočja so večinoma porasla z bukvijo.Na južnih in zahodnih pobočjih so krčevine s travniki in pašniki,ki segajo vse do vrha planine in so domnevni ostanki nekdanjih pašnih planin.Pobočja so naseljena s samostojnimi kmetijami ali v obliki gručastih zaselkov do nmv. 800m.Mrzlica je v zadnjih nekaj letih postala izredno priljubljena izletniška točka ,posebej za obiskovalce iz Savinjske doline in Zasavja.S svojimi 1122m nadmorske višine je druga najvišja gora zasavskega hribovja in iz nje je tako,tako kot s Kuma izjemen razgled,saj so vsi bližji vrhovi precej nižji.Po nekaterih podatkih naj bi bila koča na Mrzlici celo najbolj obiskana planinska postojanka v slovenskem sredogorju v kar smo se lahko sami prepričali saj je bila koča polna ,kljub zelo neprijaznemu vremenu v času našega obiska.Osebje se je zelo izkazalo s hitro in dobro postrežbo raznolikih stvari.Kočo upravlja planinsko društvo Trbovlje in nudi okoli 70 ležišč v večih sobah.Tudi za najmlajše je poskrbljeno,saj so na travniku pred kočo številna igrala,ki so dobro vzdrževana.Koča sama je nekoliko pod vrhom Mrzice ( okrog 30m) in na vrh vodi strma pot skozi gozd.Na vrhu je razgledna plošča ,ki nam omogoča dobro orientacijo.Na Mrzlico vodi več planinskih poti iz Prebolda,Šempetra v Savinjski dolini,iz Trbovelj in tudi iz Zabukovice od koder smo prišli tudi mi ,vse pa trajajo cca. 3 ure zmerne hoje.Kadar vreme ni oblačno ali gosta megla kot v našem primeru je z vrha Mrzlice širok razgled.Na vzhodu vidimo Gozdnik ,Šmohor,Boč in Donačko goro,od vzhoda proti jugu se dvigajo Kopitnik ,Kozje,Lisca,Bohor,Gorjanci in Kum,z juga proti zahodu pa Snežnik,Javornike,Nanos in Julijce,od zahoda proti severu pa so Dobrovlje,Golte,Raduha,Peca...Pod nami na severu Savinjska dolina s Polzelo,Braslovčami,Preboldom in Žalcem,na jugu so revirji s Hrastnikom in Trbovljami ter na vzhodu dolina Rečice proti Laškem...

26.12.2017, Borut Zajc
Pohod Topolšica-Lomek - Sleme

Tradicionalni pohod PD Šoštanj na državni praznik Dan samostojnosti in enotnosti je letos potekal že desetič zapovrstjo.Zbrali smo se kot vedno ob osmi uri zjutraj pred starim bazenom v Topolšici in od tam po kratki uvodni predstavitvi poteka pohoda mimo bolnišnice pričeli z vzponom na Lom.Po kratkem strmem delu čez gozd smo prišli do Adama,kjer se gozd odpre in v pasu se po celotnem pobočju vijejo posamezne domačije.Mimo hiš smo se povzpeli na kolovoz ,ki pripelje na vrh planote Lom.Pot kasneje deloma seka ovinke kolovoza in je ves čas speljana zelo lagodno ,tako,da vzpon do zapuščene Dražnikove domačije ,kjer je prvi daljši postanek hitro mine.Od Dražnika nas pot naprej vodi po kolovozu mimo vikendov do Vodovnika od koder se povzpnemo še do Ravsa,domačije ,ki stoji tik pod samim vrhom Loma - Lomek (883m nmv.)Od Ravsa se spustimo po travniku in nato skozi gozd do Banka .Od tu po novo asfaltirani cesti prispemo do Žlebnika.Vseh trideset današnjih udeležencev vključno s psičko Taro in psom Smukom posedemo pred domačijo ,seveda pa si z zanimanjem ogledamo novi  spominski objekt postavljen v spomin prerano preminulemu partizanskemu pesniku Karlu Destovniku - Kajuhu domačinu iz Šoštanja.Karel je bil vodja kulturniške skupine XIV.  udarne divizije NOV,ki se je namestila pri Žlebniku.Zvečer je hišo iznenada napadla nemška patrulja in Kajuh je bil že ob prvih strelih mrtev,posmrtno so mu leta 1953 podelili red narodnega heroja.Občina Šoštanj mu je letos postavila dostojno obeležje ob obletnici njegovega rojstva. Pot nadaljujemo z vzponom po gozdu do Orla in med potjo lahko opazujemo moč narave ,ki se je razbesnela v obliki vetroloma pred nekaj dnevi.V domu na Slemenu sledi daljši postanek ,kjer izkoristimo gostoljubnost novih lastnikov objekta ,se dobro okrepčamo in osvežimo po prehojeni poti,predsednik PD Šoštanj pa nam tudi vošči za praznike.Po spominski fotografiji z osebjem doma se poslovimo in počasi sestopimo v smeri Zavodenj.Na parkirišču Kavčnikove domačije nas pričaka šofer z busom in nas varno in udobno odpelje v dolino do naših jutranjih izhodišč. Tako smo v lepem vremenu izpeljali naš zadnji letošnji planirani pohod in se za letos poslovili med sabo.




SREČEN,VAREN IN USPEŠEN KORAK VSEM V LETU   2 0 1 8 ! 


04.11.2017, Borut Zajc
Izlet v neznano - Ajdovščina z okolico (Krožna pot po Angelski gori...)

Tokrat smo se podali v okolico Ajdovščine na tematsko pot po Angelski gori,ki je zasnovana kot krožna pot,kot ogrlica na kateri so nanizani biseri narave in dela človeških rok.So deli časa in zelo nazorno prikazujejo večno prilagajanje človeka naravi,njegovo odvisnost in možnost sobivanja tudi v ostrih in težavnih časih,kot tudi čarobno lepih razmerah matere Gore.Pot po Angelski gori ima 17 postaj na območju Otlice in Kovka.Pot lahko traja 5-6 ur ,lahko pa tudi cel dan odvisno od naše zainteresiranosti za stvari okoli nas. Otlica je 3km dolgo naselje v Vipavski dolini,ki leži ob cesti Predmeja - Col na Gori.Naš prvi cilj je bil Sinji Vrh (1002m),kamor vodi lahka planinska pot ,tik pod vrhom pa je tudi istoimensko gostišče ,kjer ponujajo domače specialitete in vipavska vina imajo pa tudi etnološko sobo s starinskimi predmeti,žal je bilo ob našem prihodu vse skupaj še zaprto - bili smo prezgodnji.Ob nadaljevanju poti smo se ustavili ob kamniti spirali ali polžu ,zgrajenem v slogu znamenitih suhozidav in je arhitekturno delo Damjana Paplerja zgrajeno iz okoliške kamnine.Pot nas je vodila tudi mimo Otliškega okna skozi katerega se pohodniku odpira čudovit razgled na Vipavsko dolino pod nami.Poznana je legenda o Otliškem oknu na Angelski gori.Nad vasjo Otlica naj bi hudič naredil v jezi luknjo s svojim rogom.Okno je dalo ime vasi Otlica .Zaradi njega naj bi bila namreč gora votla oziroma narečno " otla",vas pa je potem ime vrnila oknu.Sledil je spust proti zvončku želja pod oknom nekaj pa se nas je povzpelo nazaj kar skozi okno iz njegove spodnje strani.Sledil je ponoven strm spust proti dolini do izvira Hublja nad Ajdovščino.Hubelj je reka v dežnem obdobju pa hudournik ,ki teče skozi Ajdovščino.Izvir sestavlja več kraških izvirov v deževnem obdobju pravih slapov ,ki se združeni po dobrih dveh kilometrih izlijejo v reko Vipavo.Sledil je počitek in okrepčilo v gostišču ob izviru,kjer je tudi manjša HE in zajetje pitne vode za bližnjo dolino pričakal pa nas je tudi šofer ,ki nas je odpeljal na Turistično kmetijo "NA HRIBU - ŽORŽ".Sledil je zaključek ob dobri domači kulinariki in okusni regionalni kapljici.Po lepo preživetem jesenskem dnevu smo se varno vrnili v domače okolje.

15.10.2017, Borut Zajc
Raduha-Po gamsovih sledeh...

Raduha je 2062m visoka gora v vzhodnem delu Kamniško - Savinjskih Alp,od osrednje skupine ločena z globoko sotesko Savinje.Njeno vršno podolgovato sleme poteka in se zložno dviguje v smeri severovzhod - jugozahod ,iznad katerega se dvigujejo posamezni vrhovi,od najnižjega Jelovca (1845m),srednjega Laneža (1925m),do Male Raduhe (2029m) in najvišjega vrha Velike Raduhe (2062m).Njeno jugovzhodno pobočje je na vrhu strmo,pokrito s travo in nizkim ruševjem ,zložnejši srednji del je pokrit z redkim macesnovim gozdom,v tem delu pa ležijo tudi planine Arta,Javorje,Kal in Loka,na slednji stoji planinska postojanka Koča na Loki (1534m).V zahodnem delu pobočja na višini 1500 m leži Snežna jama ,najvišje ležeča slovenska turistična jama.Nižje prevladuje smrekov gozd.Zahodna in severna stran gore sta skalnati in padata prek ostenja na gozdnato uravnavo nad Savinjo oziroma planini Javorje in Grohat ,na kateri stoji Koča na Grohatu (1460m).



Naše izhodišče je bilo malo pred Solčavo pri Rogovilcu,sedaj lepo obnovljena starejša hiša od koder smo pot nadaljevali dobrih dvesto metrov vzdolž reke Savinje po asfaltni podlagi nato pa nadaljevali po stezi levo tik pred mostom čez Savinjo.Pot se dviguje nad levim bregom Savinje in je do kmetije Račnik markirana.Pri Račniku nadaljujemo levo navzgor po kolovozu preko travnika.Pot nas pelje po lovski stezi preko suhe struge mimo zelo velike skale ob levi strani poti.Tu se pot prične strmo vzpenjati vse do velikega skalnega oboka - Račkih vrat 1450m,imenovanih po najbližji kmetiji v okolici.Po kratkem počitku nadaljujemo po poti bolje brezpotju nad obokom,kjer je veliko izpostavljenih mest in zato zelo nevarnih za zdrs.Zaradi orientacijske zahtevnosti je treba imeti kar nekaj pustolovske in raziskovalne žilice ,za kar smo kasneje bogato poplačani.Obok nad vrati je prehoden a zahteva previdnost in nekaj plezalskih veščin.Precej varneje je prehoden s spodnje strani saj je v obratni smeri še zahtevnejše zaradi krušljivosti ,velike strmine in same ozkosti oboka.Čudovita panorama z vrha oboka nas nagradi za prehojeno pot.V nadaljevanju vzpona smo si enkrat pomagali tudi z vrvjo zaradi zelo strmega in krušljivega terena ter vsi uspešno prispeli do vršnega grebena in nato na sam najvišji vrh Raduhe.Po krajšem počitku ,fotografiranju smo se preko Durc spustili do koče na Grohatu in kasneje še do kmetije Bukovnik na 1327m ,najvišje ležeče v Sloveniji,kjer je parkirišče s prevozom proti domu.Raduha slovi po svoji bogati alpski flori.Med potjo smo opazili cele nasade rumenih pogačic,dlakavega sleča,lepega jegliča,Zoisove zvončnice ,planik in še česa.Naša tura je bila precej zahtevna ,opravili smo z veliko višinske razlike od Rogovilca ,ki leži na le 590m,do Raduhe na 2062m in nazaj, nekateri skoraj do izhodišča.Preživeli smo lep jesenski dan na brezpotjih okoli Raduhe,kjer je narava še tako prvinska in udeleženci se že veselimo naslednjega pohoda po širnih brezpotjih ,če ne prej pa naslednje leto v našem jesenskem terminu.


22.09.2017, Borut Zajc
Korzika

Korzika (Corsica,francosko Corse) je četrti največji otok v Sredozemskem morju in hkrati francoska regija,nahaja pa se zahodno od Apeninskega polotoka.Upravno je Korzika del celinske Francije,čeprav je od nje loči Ligursko morje in je razdeljena na dva departmaja.Corse - du - Sud s sedežem v Ajacciu ter Haute-Corse s sedežem v Bastiji.Otok Korzika od severa do juga meri 183km,od vzhoda do zahoda pa 83km.Njena površina znaša 8682 kvadratnih kilometrov.Dolžina obale je ocenjena na 1000km od česar je približno tretjina peščene,preostanek pa skalnate.Na Korziki se za vsakega najde nekaj ,saj je to otok prelepih peščenih plaž,slikovitih mestec in zavidljivo lepih goratih predelov zato nobenega obiskovalca ne pusti hladnega.Korzika je otok ,ki se kopa v sredozemskem soncu,se ponaša s popolnimi plažami,kot z veličastno gorsko pokrajino ,z očarljivimi mesteci in vasmi ter prijetnim podnebjem.Najpomembnejša sestavina korziškega gospodarstva (Korzika velja za najslabše razvito francosko regijo) je turizem ,ki pa ni razvit do megalomanskih razsežnosti sredozemskih destinacij.Korzika je polna naravnih čudes.Otok je preskočil čase masovnega turizma in se izognil gradnji velikih hotelskih kompleksov ,ki so zaznamovali Španijo.Temu je pripomogel "bombaški" nacionalizem otočanov.Marsikatera bomba se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja razpočila na dvorišču tujih investitorjev ,ki so želeli pozidati peščene plaže.Danes je velik del otoka spremenjen v naravni park.Korzika je otok vulkanskega izvora izredno hribovit,gorat in zelen,ki pripada Franciji,čeprav se imajo domačini za vse drugo.Velik del obale je še vedno nedotaknjen in poznan kot otok lepote.Je priljubljena destinacija za vse uživače na rajskih peščenih plažah ali v zaspanih vaseh,ljubitelje neokrnjene narave,aktivnih počitnic in kampiranja.Otok je tudi raj za pohodnike.Celotno območje je prepleteno s potmi iz ene obale na drugo stran,ki vključujejo najbolj skrite,najbolj oddaljene in najbolj nedostopne predele otoka.Glavna pohodniška pot GR 20 ,ki se vije po otoku,je ena najlepših v Evropi.

26.08.2017, Borut Zajc
Mrzla gora ( 2203m)

Mrzla gora in Ledinski vrh ležita malo stran od glavnih poti v Kamniško - Savinjskih Alpah (KSA) in sta tudi zato včasih deležna manj obiska,kar pa si seveda ne zaslužita.Mrzla gora je prava lepotica nad Okrešljem,Ledinski vrh pa nemi opazovalec velikanov okoli sebe.Ledinski vrh (2108m) spada med lažje dostopne dvatisočake (KSA) in je tudi zaradi tega bil izbran kot alternativni vrh za tiste ,ki si želijo obiska visokogorja pa se kljub temu niso odločili za obisk Mrzle gore.Ledinski vrh leži tik ob meji z Avstrijo,Zahodno od Jezerskega sedla (2034 m).Njegovi sosednji vrhovi so Velika Baba na severu,Rinke na jugu in Mrzli vrh in Mrzla gora na vzhodu.Obe skupini smo pot pričeli na parkirišču pod slapom Rinka v Logarski dolini (cca. 1000 m ).Povzpeli smo se do Frischaufovega doma na Okrešlju (1396m)visoko in od tam nadaljevali preko Gornjega Okrešlja in Praga proti Savinjskemu sedlu (2001m).Od tu dalje je le še rahel vzpon do Ledinskega vrha.Druga skupina ,ki si je izbrala zelo zahtevno pot na Mrzlo goro pa je že pod Savinjskim sedlom na razpotju zavila desno proti svojemu cilju z nadetimi čeladami na glavah,saj ima Mrzla gora sloves težkega in nevarnega dostopa do vrha.Na vrh peljeta sicer dve markirani poti.Ena iz Matkovega kota in je od njegovega škafa naprej zelo težko prehodna (slabo varovana z nevarnim meliščem za večjo skupino...) Druga pot pelje iz Logarske doline in je najpogosteje uporabljena pot na vrh in po tej smo ga tudi mi osvojili.Gora ima zelo malo varovalnih elementov zato je marsikdaj potrebno poprijeti za skalo in plezati.Po dobrih treh urah od Okrešlja in od tega slabih dveh  urah plezanja smo vsi srečni in veseli osvojili vrh od tega velika večina prvič v življenju pa tako blizu njega smo bili že dostikrat.Po skupni spominski fotografiji smo hitro in previdno saj je pot navzdol še zahtevnejša odšli proti koči na Okrešlju kjer nas je že čakala prva skupina,ki je opravila z Ledinskim vrhom.Po krajšem okrepčilu na koči smo skupaj odšli proti dolini in slapu Rinka kjer je bil dogovorjen prevoz proti domu.Dobro smo izkoristili lepo toplo poletno soboto za aktivnosti v naravi in druženje na planinskih poteh ter plezanju po skalovju.

13.08.2017, Borut Zajc
Porezen (1630m)

Tokrat smo se odpravili na najvišji vrh v Cerkljanskem hribovju.Porezen je 1630 m visoka gora ,ki se nahaja med Davčo in Baško grapo.Z njegovega vrha je čudovit razgled na vse strani od Kamniško-Savinjskih Alp,Triglava,Bohinjskih gora do Tržaškega zaliva,Cerkljansko in Škofjeloško hribovje,vse je kot na dlani.Tudi zaradi svoje strateške lege je Porezen znan po svojih utrdbah - labirintu podzemnih rovov,ki so jih izkopali - naredili Italijani pred 2.svetovno vojno zaradi mejnega področja s Kraljevino Jugoslavijo. Pot smo pričeli v Davči pri kmetiji Jemec ,kamor se je pred leti poročila naša vodnica Tina in bili smo deležni toplega sprejema z jutranjo kavico ,pecivom ter domačim okrepčilom iz steklenice.Kmetija leži v središču kraja ob cerkvi skoraj 1000m nad morjem.Kasneje nas je pot vodila mimo še večih kmetij in vikendov po gozdnih poteh, pašnikih in grebenih proti vrhu Porezna.Na vrhu smo si ogledali spomenik NOB,razgledali po čudoviti okolici,fotografirali in spustili le nekaj metrov do planinske koče tik pod vrhom gore.Tu smo naleteli na prijetno vzdušje ,obilico obiskovalcev saj je pred dnevi koča praznovala visoki jubilej od njene otvoritve,njeni temelji pa so še starejši saj je bila v preteklosti vojaški objekt.Po okrepčilu smo se spustili proti planini Vrše na cerkljansko posebnost "FENTAŠ KOKOŠ".To je pravzaprav kurji piknik,ki ga prirejajo Labinjci (prebivalci vasi Labinje),kot pokosnico oziroma zaključek sezone košnje trave ,ki je v teh krajih na teh višinah tako edina v letu.Tu smo na svoj račun prišli ljubitelji pečenih kurjih delov teles na žaru.Kar precej je bilo čakalne vrste ,zato je lakota in vznemirjenje le še naraščalo.Pridni organizatorji nekako ugodijo velikemu številu udeležencev te večdnevne prireditve preko celega vikenda.Vse skupaj nekoliko spominja na bavarski "Oktoberfest" le v manjši in krajši izvedbi ,iznajdljivi otroci pa se namesto vlakcev vozijo na kartonski embalaži,za kar so okoliške sveže pokošene strmine več kot primerne.Zanimiv dogodek vreden ogleda smo morali kmalu zapustiti saj nas je čakal še ogled Davških slapov,kjer nas je v bližini že čakal avtobus.


Naselje Davča se nahaja na zahodu Škofjeloškega pogorja,na slemenih med Blegošem in Poreznom,na višini med 850 in 1000m.Podroćje je naseljeno po slemenih celotnega območja,hriboviti pokrajini je zelo razgibano obliko dal potok Davča.Rečica ,ki je dolga okoli 13km,teče izpod Porezna v mnogih vijugah in skozi krajše soteske proti vzhodu.V povirju Davče pod Poreznom, Pod kotli se nahajajo trije slikoviti slapovi.Žal smo si lahko ogledali le spodnjega za višje ležeča dva pa nam je zmanjkalo časa zaradi šoferjevega opozorila dolge vožnje do doma in njegove časovne omejenosti opravljanja njegove dejavnosti.Morda pa se tudi zaradi tega kdaj še vrnemo v te lepe, gostoljubne kraje,kjer je vse tako drugače.



08.07.2017, Borut Zajc
Varno v gore 2017,Peca 2125m

Že vrsto let izvajamo planinska društva iz Šaleške doline skupno akcijo Varno v gore. Na tem skupnem druženju planincev iz vseh PD Šaleške doline skušamo izbrati zanimiv cilj,ki bo s svojo zahtevnostjo privlačen za vse težavnostne kategorije.Letos so bili organizatorji tega skupnega druženja planinci iz PD Šmartno ob Paki,ki so se odločili ,da obiščemo nam vsem znano in priljubljeno Peco vendar ne iz smeri običajnih pristopov.Ker se pogorje mogočne Pece razprostira na področju dveh držav in je njen greben dolg več kot 6 km,nam nudi tudi veliko dostopov in ciljev po manj znanih poteh.Tokrat smo v štirih različnih skupinah obiskali več vrhov v pogorju Pece.(Kordeževa glava 2125m,Končnikov Vrh 2105m,Bistriško Špico/Feistritzerspitze 2113m in Topico/Topitza 1649m.)


Peca je najvzhodnejši dvatisočak v Sloveniji.Dokaj obsežno goro na južni strani omejujeta dolini Tople in Meže,na severu pa se dviga nad Podjuno.Njeno vršno zgradbo sestavljva več vrhov.Najvišji vrh 2.125m visoka Kordeževa glava (Kordeschkopf) leži v njenem južnem delu,je planotasta,porasla pretežno s travo in nizkim rušjem.Proti severozahodu se zložno spušča na Knipsovo sedlo(2012m),kjer se nahaja planinski mejni prehod .Od tod se v isti smeri vzpne na srednji Končnikov vrh(Knieps,2109m),kjer se začne greben proti drugemu najvišjemu vrhu,2113m visoki Bistriški špici (Feistritzer Spitze) in zadnjemu dvatisočaku Veški kopi (Wackendorfer Spitze,2074m).Slednja dva vrhova ležita povsem na avstrijski strani.Južni del Pece je prevotljen s številnimi rovi mežiškega rudnika svinca in cinka.Začetek enega od teh rovov je preurejen  v Votlino Kralja Matjaža,najvišje pa sežejo rovi v neposredni bližini Knipsovega sedla.Območje gore Pece spada v Geopark Karavanke pod Unescovim okriljem ,ki je prvi  geopark v Sloveniji in prvi čezmejni geopark med Slovenijo in Avstrijo.Znan je Turistični rudnik in muzej -Rudnik svinca in cinka Mežica - Podzemlje Pece,katerega ogled je možen tudi s kolesom in kajakom.


Skupni izlet PD naše doline smo vse štiri skupine po povratku z gore zaključile pri prijaznih domačinih pri Kumru v Koprivni ob glasbi harmonike ,okusne enolončnice in osvežilne pijače po izbiri,prijetnemu dnevu pa je pripomogla dobra organizacija in lepo toplo vreme.


 


04.06.2017, Borut Zajc
Lička Plješevica (Gola Plješevica ) - HR

Lička Plješivica (tudi Plješevica) je planina na Hrvaškem ,njen manjši del pa se nahaja na meji z Bosno in Hercegovino.Razteza se v smeri severozahod - jugovzhod od Plitvičkih jezer do Zrmanje in deli Liko od Pounja(ozemlje ob reki Uni. )Pripada Dinarskemu gorstvu,večina njene površine pa je prekrita z gozdom,razen najvišjih vrhov ,ki segajo nad gozdno mejo.Njeni najvišji vrhovi so Ozeblin (1657m),Gola Plješivica (1647m) in Kremen (1591m).Za naš cilj smo tokrat izbrali Golo Plješivico ,vrh z izrednim razgledom ,ki je bil še nedolgo nazaj nedostopen zaradi vojaškega območja.Na njenem vrhu se je v času Jugoslavije nahajal radar,ki je imel največji domet v Jugoslaviji in je pokrival večji del zračnega prostora Italije,Avstrije in Madžarske - menda preko 600 km ,ob vznožju Plešivice pa na vzhodni strani stoji znamenito vojaško letališče Željava s svojimi podzemnimi hangarji in spremljajočimi objekti - eden najdražjih projektov JNA.


Po prečkanju državne meje in opravljeni mejni formalnosti na mejnem prehodu smo nadaljevali vožnjo po avtocesti do Karlovca in nato po regionalni cesti v smeri Plitvičkih jezer.Po prihodu v Korenico je sledil takojšen odhod na planinsko turo na Mrsinj grad (1097m).Vzpon in sestop je trajal dobre 3 ure,po sestopu pa smo se odpeljali do Ličkega Petrovega Sela,kjer smo se udeleženci razdelili in opravili dva različna pohoda.Nekateri so prehodili naravoslovno učno pot v bližini kraja Drežnik grad ,ostali predvsem moški udeleženci bolj tehnično,vojaško usmerjeni pa smo si ogledali vojni aerodrom Željava imenovan po bližnji vasici ,ki je največji podzemni aerodrom z vso potrebno infrastrukturo,ki je deloval od leta 1968 do 1992,ko je bil uničen z aktiviranjem minsko -eksplozivnih sredstev pri umiku JNA iz tega področja.Celoten objekt se je imenoval tudi Klek ali O-505 (Objekat 505).Noč smo preživeli v prijetnem novem prenočišču v bližini v lesenih hiškah.Zgodaj zjutraj naslednjega dne pa je sledil vzpon na Ličko Plješivico (1647m).Večina njene površine je pokrita z gostim gozdom ,ki ponekod prehaja v pravi pragozd z veliko bukev in jelk.Območje pripada Dinarskemu gorstvu in je večinoma iz apnenca in zelo vodopropustno.Na vrhu sicer golih grebenov pa je veliko planinskega cvetja in ostankov vojaških objektov,ki so služili kot podpora letališču v dolini.Prav na njenem vrhu so ostanki nekdaj zelo moderne vojašnice in radarja,ki smo si jih seveda z veseljem ogledali zunaj,znotraj in pod njimi v obširnih kleteh,povezovalnih rovih in skladiščih opreme.Lep in zanimiv dan je zopet prehitro minil in morali smo se vrniti domov.Vodnika Andreja in Gašper sta poskrbela ,da se bomo tega izleta še dolgo prijetno spominjali.


 


FOTOGALERIJA


 


 

21.05.2017, Borut Zajc
Pekel pri Borovnici

Ena zanimivejših sotesk v Sloveniji se nam nedaleč od Ljubljane skriva v gozdovih JZ od Ljubljanskega barja.Gre za sotesko Pekel pri Borovnici.Skozi sotesko vodi pot,ki je izredno razgibana in na nekaterih mestih nekoliko izpostavljena ( lesene brvi,visoke in strme stopnice,jeklenice in klini).Pot vodi mimo številnih brzic,tolmunov in petih slapov. Skozi sotesko teče potok Borovniščica,ki izvira na bloško- rakitniški planoti.Izhodišče poti je na nadmorski višini 335m,poleg gostišča,vrh soteske pa je na nadmorski višini 650m od tam pa smo pot nadaljevali v vas Pokojišče (732m).Nad vasjo smo se povzpeli še na Mali Trebelnik (807m) od koder se odpira razgled na zahodno Ljubljansko kotlino,Kamniško Savinjske Alpe,Julijske Alpe in predgorje.


Ob povratku proti domu smo se ustavili pred cerkvijo Sv. Mihaela na Barju,ki stoji ob cesti,ki pelje v Črno vas in je zanimiv,lep primer sakralne arhitekture arhitekta Jožeta Plečnika.


Borovniški viadukt je bil nekdanji železniški viadukt,ki se je od leta 1856 razprostiral nad borovniško dolino na progi Dunaj -Ljubljana -Trst.Že v času gradnje in še nekaj desetletij kasneje je veljal za največji zidani most v Evropi.Dolg je bil 561m in visok 38m.Zidan je bil v dveh nadstropjih,prvo je sestavljalo 22 obokov ,drugo zgornje pa 25 obokov.Objekt je slonel na 24 stebrih iz klesanega kamna,ki so stali na lesenih pilotih,zabitih v barjanska tla.Do danes se je žal ohranil le eden steber,ki stoji sredi naselja in nanj so domačini upravičeno ponosni.V bližini stoji in še vedno služi svojemu namenu Dolinski most-Jelenov viadukt,ki stoji v rahli krivini nad Dolom pri Borovnici na glavni progi Ljubljana - Sežana.Zgrajen je bil sočasno in po zgledu mogočnejšega borovniškega viadukta leta 1856.Enoetažni most,preko katerega poteka dvotirna proga ,je zidan iz kamna in opeke,dolg je 230m in visok 29m.Konstrukcijo nosi 12 stebrov oziroma 11 obokov.Pod stebri so v zemljo zabiti hrastovi piloti.Zaradi svoje starosti je most kot primer nekdanje avstro-ogrske gradnje zaveden tudi v seznamu kulturne dediščine.


 


FOTOGALERIJA


 



01.05.2017, Borut Zajc
Pivka - Kršičevec 1091m

Na letošnjem prvomajskem izletu smo obiskali Pivško.Omenjeni hrib leži severovzhodno od mesta Pivka od tod dobrih deset kilometrov oddaljena kraška vas Jurišče pa je bila naše izhodišče poti proti vrhu Kršičevca 1091m nmv.


Okolica vasi Jurišče nudi popotniku možnost doživetij.Vas s svojo zanimivo lego na vrtačastem kraškem svetu ob vznožju Javornikov obdana s travniki in gozdovi predstavlja za popotnika zanimivo izhodišče.Vas obdajajo številne kraške lepote in zanimivosti od vrtač ograjenih s kamenjem do travnikov in pašnikov na katerih se pasejo drobnica in konji.Reja drobnice je ponovno zaživela in poživila podobo vasi.Kljub navidez skromni kraški naravi nam Jurišče s svojo okolico nudi veliko.Pot nas je na začetku vodila zložno navzgor med kraškimi travniki vse do južnega vznožja hriba.Malenkost bolj navkreber in večji del po gozdu smo nadaljevali vse do vrha hriba ,ki tvori lepo travnato planoto in je tudi dober razglednik.Od tod se vidi vse do Dolomitov na zahodu,Julijskih in Kamniško -Savinjskih Alp na severu ,Učke in Snežnika na jugu.Gostoljubni domačini so malo pod vrhom pripravili prostor z gostinsko ponudbo.Dober golaž s polento in osvežilna pijača je teknila vsem ,ki so se za to odločili.Malce nižje na vzhodnem pobočju Kršičevca leži Mrzla jama v kateri se je med drugo svetovno vojno zadrževal in pisal pesmi naš rojak Karel Destovnik - Kajuh pred svojim odhodom med partizane v slavno 14.divizijo,ki jo je kmalu nesrečno zapustil.Po povratku v vas Jurišče smo obiskali turistično kmetijo Pri Cunarju.To je bil dobrodošel postanek v klasični vaški gostilni ,ki jih je žal vedno manj.Ob koncu zanimivega dne smo obiskali še bližnji Eko muzej Pivških presihajočih jezer.Krajinski park Pivška presihajoča jezera leži v kotlini ,kjer se rodi burja.Igra vode,kamna in preplet človeka prikaže naravno in kulturno dediščino v najlepši obliki.Prijazna uslužbenka muzeja Eva nam je povedala veliko zanimivega o kraškem svetu in njegovih pojavih ogledali pa smo si tudi zanimiv film v prijetni dvoranici v mansardi novega prijetnega muzeja o Pivki in njeni okolici.Vseh 35 udeležencev izleta je preživelo lep prazničen dan v nam ne toliko znanem predelu Slovenije.


 


FOTOGALERIJA

08.04.2017, Borut Zajc
Evropska peš pot E6, Turjak - Predgozd

Letošnjo etapo po evropski pešpoti E6 smo pričeli v Turjaku pri Velikih Laščah in končali po kakšnih petih urah umirjene hoje v zelo prijetnem vremenu v kraju z imenom Predgozd.Po jutranji kavici v naselju Turjak le streljaj od znanega istoimenskega gradu in po še zadnji nabavi pijače v bližnji trgovini za cel dan ,saj ob poti ni več pravih postojank smo se odpravili v smeri proti Kočevju,kjer kmalu zavijemo desno in se pridružimo gozdni učni poti in si pri Volčjih  jamah ogledamo spominsko obeležje iz druge svetovne vojne ,kjer so na predvečer zmage 4. maja 1945 mučili in ubili šestindvajset partizanov iz ljubljanskih zaporov in njihovih simpatizerjev ,ter jih zmetali v tako imenovani Volčji jami ,da so zakrili svoj  zločin.Pot smo nadaljevali skozi Mali Osolnik do cerkve Sv. Jakoba in Veliki Osolnik ,kjer zavijemo levo od cerkve Sv. Lenarta,za nami pa je čudovit razgled na okoliške hribe in oddaljene Karavanke ter Kamniško- Savinjske Alpe.Ob cerkvici si privoščimo daljši počitek za prigrizek in uživamo na soncu ter prijetnih razgledih po okolici.Pot nas naprej vodi proti vasi Laze ,sledi spust proti Robu,ter nato proti Osredku.Steza ,ki na nekaterih odsekih poteka po strmih pobočjih se na koncu dvigne na planjavo pred Osredkom .Sledil je spust in prečkanje nekaj vasi s prav posrečenimi imeni,ki pa hitro izginejo v pozabo ,saj je prijetneje opazovati naravo ,ki se prebuja po dolgi zimi in suši v zadnjem mesecu ,nekaj dežja pred dvema dnevoma pa jo je popolnoma oživilo.Kar prehitro smo prispeli do Predgozda,kjer nas je že čakal naš šofer s svojim mini busom.Evropski pešpoti E6 in E7 naj služita razumevanju in sodelovanju med ljudmi in narodi je zapisano na križišču evropskih pešpoti E6 in E7 na Predgozdu (815m). To je tudi edino veliko evropsko križišče teh dveh poti in to ravno na majhnem slovenskem prostoru.Pešpot E6 vodi s severnega hladnega Baltika  v Predgozd  ter naprej proti toplemu jugu na Jadransko morje in še naprej do sončne Grčije.Evropska pešpot E7 povezuje Atlantik s Črnim morjem.Slovenski del pešpoti se imenuje ,,od Soče do Mure " in je bil dan namenu prav v križišču  v Predgozdu  12.septembra leta 1986.Prav na ta dan so se v Predgozdu zbrali predstavniki vseh celin sveta.


Ob koncu zanimivega pohoda smo obiskali še bližnjo vas Rašica,kjer naj bi se leta 1508 rodil veliki protestantski duhovnik ,pisatelj in prevajalec Primož Trubar.Na Trubarjevi domačiji je lepo obnovljen mlin na vodni pogon,v sosednji hiši je urejena prijetna gostilnica z nekaj predmeti iz časa Trubarjevega ustvarjanja,ki ga vse premalo cenimo v sedanjem času.


FOTOGALERIJA

05.03.2017, Borut Zajc
S klopce na klopco...

V nedeljo smo opravili planinsko rekreativno - učni izlet ,, S klopce na klopco...",ki povezuje zanimive vrhove v okolici Gorice pri Slivnci s katerih je lep razgled na bližnjo in daljno okolico.Postavili so tudi klopce ,ki so namenjene obiskovalcem ,da si vzamejo čas za oddih in opazovanje čudovite narave.Planinska pot "S klopce na klopco"je tudi obhodnica in PD Slivnica pri Celju je izdalo poseben kartonček za zbiranje žigov s kontrolnih točk.Na voljo je sedem kontrolnih točk naša sedemindvajseterica jih je osvojila pet ostalo pa smo prepustili za kakšno drugo priložnost.Pot je domače PD uredilo leta 2013 mi pa smo jo začeli v kraju Gorica pri Slivnici na 276m nmv,ki je le nekaj kilometrov oddaljen od Šentjurja.Prehodili smo krajšo različico te obhodnice,ki poteka večkrat malo gor ali malo dol po okoliških vrhovih.Na začetku smo se povzpeli na Gradišče 433m visoko in se spustili do ceste proti Loki,ki smo jo prečkali in se povzpeli na Peseke 428m,kjer se odpira najlepši pogled s poti na Slivniško jezero.Nato smo nadaljevali do cerkve Sv.Helene 528m iz konca 15.stoletja,ki je spomeniško zaščitena skupaj z opaznimi topoli ob njej.S Sv. Helene je v primernem vremenu lep razgled na vse strani in ravno tukaj nas je pričakal Matej,eden od soavtorjev poti z okrepčilom in kratko razlago kateri smo z veseljem pazljivo prisluhnili.Kasneje smo se spustili do vasi Bukovje 419m vse do glavne lokalne ceste nato pa je sledil vzpon na Col 550m visoko,ki leži neposredno nad znano in osem stoletij staro vasico Slivnica pri Celju.Sprehodili smo se skozi vas sredi katere stoji cerkev Sv.Magdalene nato pa je sledil le še spust preko travnika in gozda v dolino vse do obale Slivniškega jezera,ki je umetnega izvora in je bilo ustvarjeno za potrebe bližnje železarne vendar nikoli ni služilo svojemu prvotnemu namenu sedaj pa je priljubljena turistična točka.Na parkirišču ob prijetnem lokalčku na obali jezera nas je že čakal šofer z avtobusom ,ki nas je varno odpeljal proti domu.Preživeli smo lepo nedeljo v nam do sedaj večini malo znani pokrajini ,ki pa se že opazno prebuja iz zimskega sna.


 


FOTOGALERIJA

03.03.2017, Borut Zajc
Volilni občni zbor društva

 


Planinsko društvo Šoštanj je v petek 3.marca 2017 ob 18. uri v mali dvorani Kulturnega doma v Šoštanju izvedlo Volilni občni zbor.Letos se je občnega zbora udeležilo preko sedemdeset članov, prišlo pa je tudi nekaj gostov sosednjih planinskih društev.Po izvolitvi delovnega predsedstva in uvodnem pozdravnem govoru predsednika društva so sledila poročila predsednika in blagajnika društva ter načelnikov odsekov ter vodij sekcij.Pazljivo smo prisluhnili tudi poročilu nadzornega odbora in častnega razsodišča ,ki je z veseljem ugotovilo ,da v preteklem letu naši člani niso počeli neprimernih reči.Sledila je razprava na podana poročila,ter podelitev priznanj in pohval društva iz rok predsednika društva.Sledila je razrešnica organom ter predstavitev novih kandidatov za organe PD Šoštanj.Sledile so volitve predlaganih kandidatov za organe ,ki so bili vsi potrjeni in sicer za mandatno obdobje 2017- 2019.Predstavljen nam je bil program dela za leto 2017,ki bo novi izziv novo izvoljenim organom društva pa tudi vsem članim društva vsakemu po svojih močeh z željo ,da bomo uspešni vsaj toliko kot v prejšnjem mandatu.Sledila je točka razno med katero smo slišali pozdravne govore predstavnikov sosednjih društev ,pohvale,njihove predloge o našem še boljšem prihodnjem sodelovanju ob koncu debate pa nas je naš stari in sedaj tudi že novi predsednik Matej povabil v preddverje doma na manjšo pogostitev in družabno srečanje.Bilo je lepo!


FOTOGALERIJA

19.02.2017, Borut Zajc
Gaberška pot

Tradicionalno tudi letos tretje nedeljsko popoldne v mesecu februarju smo se planinci udeležili pohoda po Gaberški poti.Izkoristili smo lepo nedeljsko popoldne po družinskem kosilu in po končanih televizijskih smučarskih prenosih ter se podali v okolico Gaberk.Letos je bil pohod še posebno lepo obiskan saj se nas je zbralo preko petdeset.Sama pohodniška pot poteka nekako po mejah krajevne skupnosti Gaberke in se zaradi posledic rudarjenja nenehno spreminja,kar jo vsako leto dela še bolj privlačno in zanimivo tudi nam vsakoletnim udeležencem.Za pot skrbijo prizadevni domačini Planinske sekcije Gaberke pod okriljem PD Šoštanj.Pot je primerna skoraj za vsakega pohodnika,krožna in zanimiva pot po njej pa traja cca. 3 ure zmerne hoje.Gaberška pot je verjetno odgovor na vse sosednje poti - češ vsi že imajo svoje poti pa tudi matično PD Šoštanj lepo skrbi ,seveda ob nepogrešljivi pomoči domačinov za Ravensko pot in pa Trško pot okoli Šoštanja.Prvotna pot nas je peljala vse do Družmirskega jezera.Zaradi znanih sprememb na terenu so tudi Gaberško pot  pomikali vse bolj proti severu in le dve večji domačiji sta  ostali ob novi poti od prvotnih in po domače se jim reče pri Apatu in Čanču.Sama pot je lepo označena ,seveda ne kot prave planinske poti.Smerna tabla je rumene barve v kateri je graviran napis ,,Gaberška pot ,,.Na oglasni deski Planinske sekcije Gaberke pred gasilskim domom v Gaberkah ,kjer je pravi center kraja s trgovino in bifejem je zemljevid poti in tam se krožna pot običajno začne in konča . Na kratko -Gasilski dom Gaberke,nato proti igrišču Vrhe,pot se nadaljuje proti Apatu,Honkre,Jernej....Če se boste slučajno izgubili pa le vprašajte prijazne domačine ob poti,kod in kam saj vam bodo sigurno radi svetovali in pomagali.


 


 


FOTOGALERIJA

21.01.2017, Borut Zajc
Pohod ,,Zdravju naproti,, na Goro Oljko

Izkoristili smo lepo sončno, zimsko sobotno dopoldne za jubilejni 36. zimski pohod "Zdravju naproti ".Prijeten vzpon na najvišji vrh Ložniškega gričevja je tudi prijeten razglednik.Kljub temu,da je izhodišče pohoda uradno Polzela,njeno PD tudi organizator ,Šoštanjčani vedno pohod pričnemo iz  Šoštanja saj preko Lokovice in  Velikega vrha vodi planinska pot do Gore Oljke ,ki jo zgledno oskrbuje naše PD.Na vrhu pred domom na višini 733m nmv vsak pohodnik v čast praznika Sv. Neže prejme trdo kuhano jajce.Jubilejni pohodniki pa tudi priznanja za 10,20 in 30 kratno udeležbo na pohodu.Že dolga leta je to zelo primeren izlet za nabiranje kondicije v zimskih dneh in možnost srečanja z enako mislečimi pohodniki od blizu in daleč.


FOTOGALERIJA

14.01.2017, Borut Zajc
Pohod Rogla - Osankarica

Tudi letos smo se planinci udeležili že osemintridesetega jubilejnega pohoda v spomin na Pohorski bataljon in njegovo zadnjo bitko med drugo svetovno vojno.Pohod poteka na relaciji med Roglo - Kočo na Pesku in preko Osankarice do vasi Kot nad Oplotnico.Dan pred pohodom je zapadlo nekaj novega snega,kar je ob poti ustvarilo pravo zimsko pravljico kljub že tako dobremu razpoloženju.Ob kar prijetni zunanji temperaturi primerni letnemu času,v brezveterju in precej sončnih žarkih je pot hitro minila v gaženju novega, mehkega, suhega snega skozi pohorske gozdove.Vsakoletni udeleženci se med sabo že kar dobro poznamo in med znanci čas hitro mine.Ob koncu pohoda smo se vsi zopet zbrali v športni dvorani Zreče,kjer smo ob primerni postrežbi Term Zreče in živi glasbi skupine Toti Štajerci poskusili srečo na srečolovu.Žal je med udeleženci vedno manj mladine zato upam ,da jih spodaj priložena FOTOGALERIJA vsaj nekaj navduši za pohod prihodnje leto v lepo ohranjeni naravi pohorskih gozdov.


 


FOTOGALERIJA


 

26.12.2016, Borut Zajc
Pohod Topolšica-Lomek-Sleme

Tradicionalni pohod PD Šoštanj na državni praznik Dan samostojnosti in enotnosti je letos potekal že devetič zapored.Zbrali smo se kot vedno ob osmi uri zjutraj pred starim bazenom v Topolšici in od tam po kratki uvodni predstavitvi poteka pohoda mimo bolnišnice pričeli z vzponom na Lom.Po kratkem strmem delu čez gozd smo prišli do Adama,kjer se gozd odpre in v pasu se po celotnem pobočju vijejo posamezne domačije.Mimo hiš smo se povzpeli na kolovoz,ki pripelje na vrh planote Lom.Pot kasneje deloma seka ovinke kolovoza in je ves čas speljana zelo lagodno ,tako,da vzpon do zapuščene Dražnikove domačije,kjer je prvi daljši postanek hitro mine.Od Dražnika nas pot naprej vodi po kolovozu mimo vikendov do Vodovnika od koder se povzpnemo še do Aravsa,domačije ,ki leži tik pod samim vrhom Loma-Lomek (883m nmv).Od Aravsa se spustimo po travniku in nato skozi gozd do Banka.Od tu po novo asfaltirani cesti kmalu prispemo do Žlebnika.Vseh triinštirideset današnjih udeležencev in psička Tara posedemo in se posončimo pred domačijo na toplem soncu in poskusimo domači jabolčnik - toukec.Okrepčani nadaljujemo pot - vzpon mimo Orla do doma na Slemenu.V koči sledi daljši postanek ,ki ob dobri enolončnici in žlahtni kapljici,saj smo sredi praznikov ,kar prehitro mine.Vesela družba jo nato peš mahne proti dolini v smeri Zavodenj,kjer nas na parkirišču v bližini Kavčnikove domačije pričaka avtobus in nas varno popelje do doline in naših domov.Med vožnjo proti domu preko štirideset udeležencev pohodaz aplavzom nagradi organizatorja izleta za izpeljavo pohoda.Medsebojno si zaželimo obilo zdravja in srečnih ter varnih poti v prihodnje in se tako vsaj za letos poslovimo.  


 


 


Domačija Žlebnik ,kjer se vedno ustavimo med našim pohodom je še najbolj znana kot kraj prezgodnje smrti mladega partizanskega pesnika Karla Destovnika - Kajuha ,domačina iz bližnjega Šoštanja.Pesniti je pričel v obdobju pred 2.svetovno vojno,svoje prve pesmi je začel objavljati v glasilu Slovenska mladina in kmalu postal njen prvi pesnik.Tako je v tem glasilu objavil nekaj svojih najboljših predvojnih pesmi s socialno,politično-aktualno in ljubezensko tematiko.Avgusta 1943 je Kajuh iz Ljubljane odšel k slovenskim partizanom,kjer je postal vodja kulturniške skupine XIV. udarne divizije NOV in PO.Divizija je 6. januarja 1944 odšla iz Bele krajine prek Hrvaške na Štajersko ,kamor je prišla 6.februarja.Tu jo je dočakala težka nemška ofenziva na Paškem Kozjaku in ostra zima.Kulturniška skupina ,ki je 21. in 22. februarja izgubila kiparja Belača in skladatelja Marolta-Špika,avtorja pesmi XIV. divizije na Kajuhovo besedilo,se je namestila pri Žlebniku.Zvečer je hišo iznenada napadla nemška patrulja. Kajuh je bil ob prvih strelih mrtev.Kajuhu so 21.julija 1953 posmrtno podelili red narodnega heroja.


Andrejev dom na Slemenu,1086m nmv. stoji na prisojni jasi na sv.strani vrha Sleme (1167m),na slemenu med Uršljo goro in Smrekovcem ter v bližini prelaza Spodnje Sleme (1081m).Sodi v naselje Šentvid pri Zavodnju.Leta 1952 so ga postavili šoštanjski planinci in delavci Tovarne usnja Šoštanj.Poimenovali so ga po Andreju Stegnarju (1906-1981),prvoborcuNOV,dolgoletnemu predsedniku PD Šoštanj,pobudniku graditve doma in direktorju tovarne.Dom je bil do leta 1991,ko ga je prevzel dolgoletni zakupnik Milan Kretič,v lasti Tovarne usnja Šoštanj.Od doma je razgled le proti vzhodu in jugu.Proti vzhodu in jugovzhodu vidimo hribovje proti Šaleški dolini in dimnike šoštanjske termoelektrarne pa tudi Goro Oljko,Spodnjo Savinjsko dolino do Celja,Posavsko hribovje z Mrzlico in Kumom,proti jugu pa v bližini Sv. Križ nad Belimi Vodami in Golte.Do Andrejevega doma lahko pridemo tudi iz Šoštanja čez Zavodnje ( 4 ure) in iz Topolšice čez Lom (2 uri in 15min).Lahko tudi po regionalni asfaltirani cesti iz Šoštanja je 18km,iz Črne na Koroškem pa 12km.


 


 


SREČEN ,VAREN IN USPEŠEN KORAK VSEM V LETU  2 0 1 7  !


 


FOTOGALERIJA

20.11.2016, Borut Zajc
Donačka gora

Donačka gora je vrh visok 884m,ki se nahaja severno od Rogatca.Z zahodnega vrha na katerem je postavljen visok kamnit križ se lepo vidi Boč z okolico ,ob lepem vremenu pa pogled seže vse od osrednjih Kamniško - Savinjskih Alp do Pohorja. Na zahodnem vrhu je tudi vpisna skrinjica in slovenska zastava.Donačka gora ima dva med seboj skoraj enako visoka vrhova,zahodnega in vzhodnega,ki je mnogo bolj skalnat in je nanj speljana zavarovana planinska pot z nekaj jeklenice tik pod vrhom za varnejši dostop.Načrtovana pot je v jesenskem času zaradi lepo obarvanih krošenj dreves in narave zelo prijetna.Od cerkve svetega Jurija,ko smo izstopili iz avtobusa in pot peš nadaljevali po cesti ,kasneje po kolovozu in travni poti,čez grmičevje mimo osamljenih kmetij,po gozdni poti proti cilju.Razdelili smo se v dve skupini,tako ,da je ena odšla takoj proti zahodnemu vrhu,drugi pa smo najprej osvojili vzhodni vrh in nato preko grebena odšli na kakšnih dvajset minut oddaljeni zahodni vrh ,kjer smo se pridružili naši prvi skupini.Pot proti vzhodnemu vrhu je zelo strma ,zaradi nedavnega deževja zelo razmočena in blatna je pa zadnjih nekaj metrov pod vrhom lepo zavarovana z jeklenico.Na samem vzhodnem vrhu je zelo malo prostora se je pa dobro videlo proti sosednjemu Boču in okoliškim krajem.Po ogledu obeh vrhov smo se skupaj spustili proti Rudijevemu domu,kjer smo si privoščili daljši počitek in se dobro okrepčali.Sledil je spust po pravem pragozdu z vsemi njegovimi značilnostmi ob poti,tako ,da je ta krožna pot nazaj do vasi svetega Jurija hitro minila.Kljub zelo deževnim dnevom v preteklih dneh smo preživeli lep dan v naravi ,nekaj blata na poti nas ni odvrnilo od našega cilja in hoje po najstarejši,prvi nadelani poti v Sloveniji.Spominska plošča na skali ob poti nas je spomnila na Dr. Ernesta Froelicha ,ki je daljnega leta 1853 nadelal prvo pot na Donačko goro namenjeno predvsem gostom iz bližnje Rogaške Slatine,da so lahko zanesljivo in varno krepili svoja telesa v neokrnjeni naravi in spoznavali njene lepote in življenje domačinov ob njej.Donačka gora je s svojimi zanimivostmi vredna ogleda v vseh letnih časih in nas vedno znova preseneča s svojo drugačnostjo in enkratnostjo.


FOTOGALERIJA

05.11.2016, Borut Zajc
Izlet v neznano (Trojane-Lukovica),del Rokovnjaške planinske poti

Rokovnjaška planinska pot je bila odprta leta 1998,večji del poti poteka po mejah občine Lukovica ,dolga je 58km in ima 13 kontrolnih točk.Tudi na letošnjem društvenem izletu v neznano sta se vodnika potrudila ,da sta nam udeležencem pokazala lep manj znan del naše Slovenije.Pot nas je vodila v hribovje blizu Lukovice pričeli pa smo jo zgodaj zjutraj pred znanim gostiščem na Trojanah.Po obvezni jutranji kavici in tokrat tudi Trojanskem krofu smo se opremljeni z nahrbtniki ,planinskimi palicami ,zaščitami proti dežju (dežniki,vetrovkami ,palerinami in še čem )podali iz parkirišča izpred avtobusa in pot kmalu nadaljevali po makadamu ,dvakrat prečili potok Bolsko in se počassi a vztrajno dvigovali po gozdu in kmalu prišli do planine Lipovca 870m visoko.Tu nas je pričakala prijazna oskrbnica objekta in nas postregla z dobrim domačim toplim čajem mi pa smo iz nahrbtnikov izvlekli sendviče ter se tako okrepčali pred nadaljevanjem poti.Po kratkem počitku ,obveznem skupinskem fotografiranju smo nadaljevali po makadamski poti,pred večjim travnikom pa zavili napačno in tako res potovali v neznano.Kljub opravljeni ogledni turi se je v deževnem gozdu lahko izgubiti in tako smo si tudi mi malo podaljšali pot a v dobri volji le z blažjim zbadanjem vodnika.Po strmi gozdni poti smo prispeli do planinskega bivaka na Špilku 957m visoko,le to pa je tudi najvišji vrh občine Lukovica.Zopet smo se spominsko pofotografirali in pričeli previdno s spuščanjem po vlažnem terenu v smeri vasi Gaberje.Ves čas smo se gibali na območju rek,bolje potokov Bolske in Črnega Potoka.Področje je stičišče bogate zgodovine in čiste divje neokrnjene narave,ter Rokovnjačev -beri tatov ,ki so gospodarili v teh gozdovih in oprezalih po poteh, na našo srečo v preteklosti.Na Brdu pri Lukovici smo si ogledali grad - dvorec Brdo v katerem se je verjetno rodil ,sigurno pa v njem bival in bil tudi njegov lastnik znani slovenski pisatelj Janko Kersnik (1852 - 1897 ).V bližini gradu stoji baročna župnijska cerkev Marije Vnebovzete,žal smo si lahko ogledali le njeno zunanjost in prisluhnili lokalni vodički Andreji,ki se je potrudila z opisom svojega kraja in njegovimi zgodovinskimi značilnostmi.V bližini se nahaja tudi Čebelarski center Slovenije v neokrnjeni naravi pa vendar tako blizu centra države.Na Brdu je tudi rojstna hiša Franceta Marolta (1891-1951),priznanega slovenskega skladatelja,zborovodja in etnologa.Naselje sedaj občina Lukovica pri Domžalah je znana predvsem po Starem trgu ,ki ga obdajajo mogočne hiše iz furmanskih časov ,saj je bil to nekoč pomemben prehodni kraj .Na trgu je tudi rojstna hiša matere Frana Milčinskega.(1867-1932),ki je v krogu svoje družine in Lukovčanov našel svoje spodbude za svoja neminljiva literarna dela.Naš izlet po deželi Rokovnjačev smo zaključili v znani stari gostilni na trgu v Lukovici.Gostilna Furman ,ki ima dolgoletno tradicijo nam je poleg dobre večerje ponudila tudi odlično domače pivo različnih barvnih odtenkov z imenom Rokovnjač.Skupaj smo pregledali rezultate ankete,razdelili nagrade in se razvedrili v družbi lokalnega harmonikarja ter tako kar pozabili na deževen dan in na mokra in blatna oblačila ter opremo.


FOTOGALERIJA

30.10.2016, Borut Zajc
Matkovo okno (Zabrložnica in Logarska dolina )

Pot smo pričeli v Logarskem kotu ,kakšen kilometer nižje od parkirišča pod slapom Rinka.Jesen je zaključek tega kar se spomladi začne ,zato nas narava nagradi s svojimi darovi in eden od teh so čudoviti barvni odtenki pokrajine v naši okolici.Iz Logarskega kota smo sledili lovski poti,ki nas je skozi gozdove ,grape ,pobočja in grebene pripeljala do Zabrložnice ,kjer stoji skromna lovska koča.Ime Zabrložnica se redko pojavlja v javnosti ,je bolj ali manj domena lovcev ,ki imajo tam svoj revir.To je eden izmed biserov ,kjer vas zjutraj lahko pozdravijo gamsi,srnjaki ali kakšne druge živali mi smo opazili veveričko za kaj večjega pa smo bili verjetno prezgovorna družba.Za takšna srečanja je potrebno ,da smo bolj nemi opazovalci naravnih lepot ,za kar nam bodo hvaležne predvsem živali,ki rabijo svoj mir.Poti po Zabrložnici niso označene ,lovske poti so večkrat prekinjene,zato je potrebno malo več pazljivosti in previdnosti.Nekoč je bila na predelu  okoli današnje lovske koče planina s stanom,kjer so pasli pastirji iz Logarske doline  in Solčave,sedaj pa se to območje pod Zabrložniškim vrhom (1635m) počasi zarašča.Prvi daljši počitek smo opravili pri zanimivem dvojnem oknu potem pa previdno in zbrano pohiteli proti našemu najvišjemu dnevnemu cilju Matkovem oknu na višini nekaj čez 1800m.Tu smo opravili skupinsko fotografiranje ter med kratkim in neudobnim počitkom ,saj je prostora tudi za malo skupinico kot je bila naša zelo malo in je potrebno vsak gib in korak dobro predvideti.Na grebenu med Logarsko dolino in Matkovim kotom so nanizani vrhovi kot Savinjek 1694m,Koran 1567m, Zgornji Pavličev Kogel 1459m,Veliki vrh 1539m,Kivernik1243m...Razgledi pa sežejo proti Logarski dolini pa tja do Olševe in Ojstrice pa široke Planjave.Skozi Matkovo okno - bilo je dobro očiščeno  pa smo si ogledali Matkov kot in pa Mrzlo goro prav od blizu.Matkovo okno po velikosti in lepoti skoraj nima tekmeca v neposredni bližini ,vrhove v njegovi bližini pa je mogoče osvojiti po brezpotjih in ostankih pastirskih oziroma lovskih poti,ki zahtevajo obilo planinskega znanja in orientacijskih ter nekaj plezalskih sposobnosti.Mi smo imeli odlična vodnika Primoža in Janeza ,ki sta nas varno pripeljala mimo vseh pasti, po potrebi tudi s pomočjo vrvi pri spuščanju v globino pa tudi vsi smo bili dobro opremljeni in pripravljeni za ta naš lep in naporen jesenski izlet.Dovolj zgodaj popoldne smo prispeli do planinskega doma na Okrešlju se odpočili in okrepčali ter pot nadaljevali tokrat po markirani planinski poti do Logarske doline,kjer smo končali našo zanimivo krožno pot polni lepih vtisov s poti v neokrnjeni naravi obarvani v jesensko zlato barvo.Razšli smo se v prijetnem gostišču v upanju,in obljubi vodnika po čimprejšnjem ponovnem snidenju na podobnem zanimivem potepu po lepotah planinskega sveta.


FOTOGALERIJA

Stran:   1   2   3   4 
Prikaz: 1 - 30 od 117
V sodelovanju s Portalom sostanj.info