Pot smo pričeli v Logarskem kotu ,kakšen kilometer nižje od parkirišča pod slapom Rinka.Jesen je zaključek tega kar se spomladi začne ,zato nas narava nagradi s svojimi darovi in eden od teh so čudoviti barvni odtenki pokrajine v naši okolici.Iz Logarskega kota smo sledili lovski poti,ki nas je skozi gozdove ,grape ,pobočja in grebene pripeljala do Zabrložnice ,kjer stoji skromna lovska koča.Ime Zabrložnica se redko pojavlja v javnosti ,je bolj ali manj domena lovcev ,ki imajo tam svoj revir.To je eden izmed biserov ,kjer vas zjutraj lahko pozdravijo gamsi,srnjaki ali kakšne druge živali mi smo opazili veveričko za kaj večjega pa smo bili verjetno prezgovorna družba.Za takšna srečanja je potrebno ,da smo bolj nemi opazovalci naravnih lepot ,za kar nam bodo hvaležne predvsem živali,ki rabijo svoj mir.Poti po Zabrložnici niso označene ,lovske poti so večkrat prekinjene,zato je potrebno malo več pazljivosti in previdnosti.Nekoč je bila na predelu  okoli današnje lovske koče planina s stanom,kjer so pasli pastirji iz Logarske doline  in Solčave,sedaj pa se to območje pod Zabrložniškim vrhom (1635m) počasi zarašča.Prvi daljši počitek smo opravili pri zanimivem dvojnem oknu potem pa previdno in zbrano pohiteli proti našemu najvišjemu dnevnemu cilju Matkovem oknu na višini nekaj čez 1800m.Tu smo opravili skupinsko fotografiranje ter med kratkim in neudobnim počitkom ,saj je prostora tudi za malo skupinico kot je bila naša zelo malo in je potrebno vsak gib in korak dobro predvideti.Na grebenu med Logarsko dolino in Matkovim kotom so nanizani vrhovi kot Savinjek 1694m,Koran 1567m, Zgornji Pavličev Kogel 1459m,Veliki vrh 1539m,Kivernik1243m...Razgledi pa sežejo proti Logarski dolini pa tja do Olševe in Ojstrice pa široke Planjave.Skozi Matkovo okno - bilo je dobro očiščeno  pa smo si ogledali Matkov kot in pa Mrzlo goro prav od blizu.Matkovo okno po velikosti in lepoti skoraj nima tekmeca v neposredni bližini ,vrhove v njegovi bližini pa je mogoče osvojiti po brezpotjih in ostankih pastirskih oziroma lovskih poti,ki zahtevajo obilo planinskega znanja in orientacijskih ter nekaj plezalskih sposobnosti.Mi smo imeli odlična vodnika Primoža in Janeza ,ki sta nas varno pripeljala mimo vseh pasti, po potrebi tudi s pomočjo vrvi pri spuščanju v globino pa tudi vsi smo bili dobro opremljeni in pripravljeni za ta naš lep in naporen jesenski izlet.Dovolj zgodaj popoldne smo prispeli do planinskega doma na Okrešlju se odpočili in okrepčali ter pot nadaljevali tokrat po markirani planinski poti do Logarske doline,kjer smo končali našo zanimivo krožno pot polni lepih vtisov s poti v neokrnjeni naravi obarvani v jesensko zlato barvo.Razšli smo se v prijetnem gostišču v upanju,in obljubi vodnika po čimprejšnjem ponovnem snidenju na podobnem zanimivem potepu po lepotah planinskega sveta.

FOTOGALERIJA